Lani so ničnost zakona dokazali v 25 primerih, o vloženih in nedokončanih postopkih pa ni podatkov. Vendar zagotovo drži, da če bi bil postopek preprostejši, bi bila številka višja. Papež je že leta 2015 nagovoril cerkvena sodišča, naj poskrbijo za brezplačne postopke, kar so mediji z veseljem izpostavili. Vendar je obenem treba povedati, da se je papež ob tem zavzel tudi za pravično in dostojno nagrado za uslužbence na cerkvenih sodiščih. Ker slovenske škofije niso tako premožne kot na primer nemške, tam so ti postopki brezplačni, je pri nas za proces dokazovanja ničnosti zakona še vedno treba odšteti približno 250 evrov. Če bi par dokazal, da je nezmožen plačila, brez dohodkov oziroma socialno ogrožen, se lahko tak postopek po odobritvi krajevnega škofa izpelje tudi brezplačno. V sosednji Hrvaški stane celo 650 evrov, če imate pomoč odvetnika, boste zanj in za pravni nasvet plačali še 300 evrov. Avstrijci plačajo slabih 400 evrov, Italijani 525 (pravni nasvet znese dodatnih 600 ali celo 1200 evrov). Torej se v Sloveniji nimamo kaj pritoževati.

Brezplačnih storitev od cerkvenih sodišč kljub prijaznemu papeževemu pozivu k velikodušnosti Cerkve ne moremo pričakovati, vendar po besedah prof. dr. Stanislava Slatineka naši uslužbenci nikakor niso zaslužkarji. »Pri enem postopku je prisotnih pet sodnikov in honorar si razdelijo. Glede na to, da gre za dolgotrajne postopke in da se nekateri vozijo na obravnave v Maribor iz Celja ali Murske Sobote, honorar komaj zadošča za kritje potnih stroškov.«

Vzroki za razpad zakona. Papež torej poziva k skrajšanim postopkom, katerih novost je, da lahko škof hitro pomaga vernikom v primeru očitne ničnosti zakona. »Kratek postopek je mogoče začeti takrat, ko se razvezana zakonca soglasno obrneta na škofa in mu skupaj izročita podpisano prošnjo za ničnost. Prav tako se lahko kratek postopek za ničnost zakona uvede za vernike, ki so svoj zakon razdrli zaradi pomanjkanja vere, ki je lahko pri enem ali pri obeh zakoncih povzročilo hibo v privolitvi, ali zaradi zmote, ki je lahko odločujoče vplivala na voljo. Vzrok za razpad zakona je lahko tudi kratko sobivanje zakoncev ali hoten splav. Mogoče ga je navesti takrat, ko se je razdrti zakon sklenil na temelju zvijačne prevare: na primer, da je eden od zakoncev drugemu prikrival sterilnost, težko nalezljivo bolezen, otroke iz predhodne zveze ali zaporne kazni. Velik delež zakonskih zvez se razveže tudi zato, ker se je poroka sklenila samo zaradi nepričakovane nosečnosti ali pa je bila privolitev izsiljena s fizičnim nasiljem. V vseh teh primerih se zakonca, čeprav ločena, obrneta na krajevnega škofa oziroma na škofa v tistem kraju, kjer lahko hitro in nemudoma zbereta največ dokazov za ničnost zakona. Sodnik, če je le mogoče, na isti dan zasliši oba zakonca in predlagane priče. Pri tem mu pomagata dva pomočnika. Ko so zbrani vsi dokazi, jih škof pregleda, in če ni o ničnosti zakona nobenega dvoma več, po posvetu s sodnikom, z njegovimi pomočniki in branilcem zvezi izda sodbo o ničnosti,« razloži Slatinek in doda, da lahko kratek postopek traja največ dva meseca. Sodba, ki jo izda škof, je dokončna, ničnost zakona se nemudoma vpiše v krstno in poročno knjigo.

Papež, revolucionar. Takoj po papeževi pobudi so vsaj na mariborskem cerkvenem sodišču skrajšani postopek takoj preštudirali (pri nas sta cerkveni sodišči v Mariboru in Ljubljani) in ga tudi uvedli. V dveh leti po uvedbi so jih nekaj tudi že imeli. Še vedno pa je v veljavi daljši postopek, ki običajno traja dve leti. Ta je po navadi za tiste, ki na sodišče ne pridejo sporazumno, so sprti in se nočejo srečati, zato trajajo dogovarjanja in postopki mesece.

Slatinek je sicer nad naprednim, celo revolucionarnim papežem zelo navdušen in prizna, da je takega papeža zelo težko čakal. Priznava pa, da imajo s predlaganimi spremembami težave starejši kleriki, nekateri med njimi papeža celo težko razumejo.

Vztrajajo najpogumnejši. Če ste se svojega partnerja zgolj naveličali in ste cerkveno poročeni, to ni dovolj dober razlog za ničnost zakona. Ste v srcu prepričani, da ni bil pravi zakon, vas lahko vprašajo na prvem posvetu. »Ne moremo dokazati ničnosti zakona, če ste se imeli z zakoncem pet let čisto krasno, potem pa je šlo vse navzdol.  Zakon mora biti mrtev že od vsega začetka, le tako lahko dokazujemo ničnost. Naveličanost ne more biti razlog za ničnost zakona. Vse težave se morajo začeti vsaj večer pred sklenitvijo zakona,« pravi Slatinek.  Prav tako je po 20 letih zakona sila težko dokazovati ničnost, obstajajo pa izjeme, kot je ta, da ste tako dolgo vztrajali izključno zaradi otrok ali finančne odvisnosti od partnerja.

Zakon je lahko ničen tudi zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebnostno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo prisiljen v zakon, je ta neveljaven. »Zakonci pogosto navajajo, da jih je v zakon silil kateri od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok ali če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel, nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok.«

Za ničnost zakona je lahko med številnimi drugimi vzrok nasilje, ampak ga je treba prav formulirati. Če je bil partner že pred sklenitvijo zveze nasilen, pa je pred bodočo ženo to skrival, se je torej pretvarjal in gre za zvijačnost. Seveda pa brez priče, ki bi to njegovo nrav potrdila, ne bo šlo. Če pa ste v zakonu z nasilnežem pet let stiskali zobe in ste vedeli, da je težavna oseba, boste ničnost zakona težko dokazovali. Gre za zahtevne primere, zato je dobro, da vam pri postopku kdo pomaga. Ljudje se po pomoč najprej obrnejo na bližnjega duhovnika.

V zadnjem času se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot so na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. »V kakšnem zakonu je lahko vera sovražnik številka ena. Zakon se potemtakem ni sklenil s pravim namenom, ampak je služil zgolj kot forma,« pojasnjuje Slatinek in potrdi, da so postopki predvsem čustveno zelo zahtevni, ljudje so pretreseni, mnogi od procesa odstopijo, ker jih je strah ali jih je groza izpraševanja.

Na cerkvenem sodišču vam po pričevanju anonimne sogovornice, ki je ta proces občutila na lastni koži, zastavijo okoli 140 vprašanj. Niso lahka in morda bi jih lahko pari obravnavali na pripravi za krščanski in civilni zakon? Morda bi bilo potem manj porok oziroma bi bile nekatere bolj premišljene. Manj porok, tega si v resnici ne želimo, kajne? Bi bila pa morda pozitivna posledica manj ločitev. To pa ne bi bilo slabo.

Kdaj ste upravičeni do skrajšanega postopka? Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo, so: pomanjkanje vere, kratko sobivanje zakoncev, povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok, trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki, zvijačno prikrivanje neplodnosti, težke nalezljive bolezni, otrok iz predhodne zveze ali prestajanje zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko, nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev, pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi.

Resnična zgodba o postopku na cerkvenem sodišču

»Ena najhujših izkušenj v mojem življenju.«

Svojo izkušnjo s postopkom dokazovanja ničnosti zakona nam je zaupala sogovornica, ki je želela ostati anonimna, poimenovali smo jo Mateja. Po dveletnem zakonu sta se z možem civilno ločila, mož pa je hotel razveljaviti tudi cerkveno poroko. »Poznam kar nekaj parov, ki so se civilno ločili, vendar so ostali cerkveno poročeni, ker se jim ni zdelo vredno podajati v ta postopek. Tudi meni kaj takega ne bi prišlo na misel, če ne bi vztrajal bivši mož. Verjetno se je glede na svojo mladost zavedal, da se bo morda želel še kdaj cerkveno poročiti. Pa tudi zato, ker sva se cerkveno poročila prav na mojo pobudo. Želel je, da nisva več povezana pred bogom. To razvezo sem razumela bolj simbolično …« Vendar se ji še sanjalo ni, na kakšno pot se je podala. »Poznam par, ki je šel na to pot, in zdaj razumem, zakaj so mi ta postopek močno odsvetovali. Jasno mi je tudi, zakaj je toliko postopkov nedokončanih, ljudje preprosto obupajo. V mojem primeru se je primer končal brutalno hitro – po enem letu in pol. Po navadi traja od dve do tri leta. Začela sem poizvedovati pri prijatelju duhovniku, prebrala sem različne internetne debate o tem in dobila občutek, da je želja po cerkveni ločitvi v Sloveniji veliko, predvsem je veliko nerešenih zadev, saj ljudje ne vedo dobro, v kaj se spuščajo.«140 vprašanj. Ko je vložila prošnjo in plačala 250 evrov, so jo po enem mesecu poklicali na zaslišanje – izpraševali so jo slabe tri ure v majhnem prostoru na ljubljanski škofiji. »Povsem sem bila šokirana, ko sem zagledala tisto kanonsko knjigo, iz katere so po vrsti brali oziroma zastavljali vprašanja – kakšnih 140 jih je bilo! Ta vprašanja so v arhaičnem jeziku in že zato zvenijo kot iz nekega drugega časa, in držijo se prav vseh. Začnejo z vprašanji, ki se tičejo prištevnosti in ali so me v zakon silili morda starši … Na kaj takega ne moreš biti pripravljen, teh vprašanj si ne moreš prebrati nikjer, bilo je zelo čustveno – zame, z njihove strani nisem čutila nobenega sočutja, niti pogledal me ni nihče, so mi pa resda ponudili robec, ko sem se vmes zlomila in začela jokati. Nisem imela težav odgovarjati na vprašanja, čeprav sem morala razgaljati svojo intimo, bolelo me je obsojanje, tisti njihovi navrženi medmeti, celo sarkastični komentarji v stilu: hja, potem pa že niste bili zaljubljeni; najbrž ga niste imeli tako radi, ah no ja … Iz njih je velo obsojanje, in to me je res bolelo. Dali so mi vedeti, da sem hudobna, nesposobna, uničevalka družine. Zakaj sem se odločila za poroko, če ga nisem imela rada, so me vprašali. Zame je bilo vse skupaj zelo čustveno, že tako si v zelo čustvenem obdobju, potem te pa sesujejo z nesramnim vprašanjem, zakaj da sem se odločila za otroka, zakaj sem spravila še eno dušo na svet in kaj bo zdaj z njo!? Kako naj človeku, ki se je v svojem življenju odločil, da bo brez družine, razložim, da bo dojenček – moj ljubi otrok – moja skrb, dokler bom dihala na zemlji? Na vsak način te hočejo obsoditi!«Ob vsakem takem vprašanju je zatrla vzgib, da bi pobegnila z zaslišanja. Ampak je globoko dihala in si nenehno govorila, da si to želi in da mora zdržati – pred sodnikom, notarjem in še enim gospodom, vsi so bili po njenih ocenah starejši od 70 let.Ne konča se samo pri vprašanjih o odnosu z bivšim možem (kdaj sta se spoznala, kdaj bila prvič intimna …), temveč jih zanima vse: kakšni so bili odnosi v njeni družini, kakšen je odnos njenega moža z njegovo materjo, kako se je vedel do nje – bolj kot do mame svojega otroka ali bolj kot do ženske.

Še več vprašanj. Že v uvodnem spisu je povsem iskreno napisala, da je pred poroko spoznala nekoga, na katerega se je zelo navezala, odnosi so postajali vse globlji. »Bila sem zelo iskrena. Zelo jih je zanimalo moje novo razmerje: kakšno je ozadje mojega novega partnerja, ozadje njegove prejšnje zveze, kako se je obnašal do svoje žene, ali sta se ločila zaradi mene; kaj naju je zbliževalo, polovico zaslišanja so posvetili mojemu novemu partnerju, kar me je zelo motilo. Upravičeno se mi je zdelo spraševanje o mojih občutkih do njega, kar se tiče spraševanja o njegovih otrocih in njihovem številu, pa se mi za dokazovanje ničnosti mojega zakona ni zdelo relevantno. Zakaj sem se odločila za poroko, če sem bila mentalno zdrava, so me vprašali med drugim. Ker sem se v tistem trenutku tako odločila, sem odgovorila. Oni: Ne, pa se ne bi smela tako odločiti. Ali vi razumete, da je to za vse življenje?!«

Vse jih je zanimalo in mnogokrat bi najraje izpraševalca kar udarila, je priznala. »Kdaj ste pa vedeli, da ste zaljubljeni? Kako pa veste, da ste zaljubljeni? Če ste vedeli, da ste zaljubljeni v drugega človeka, kako ste lahko imeli spolne odnose z možem in z njim zanosili? Najbrž ta gospod nikoli ne bo vedel, kako je, če si zaljubljen – kako naj mu govorim o metuljčkih v trebuhu, o tistem občutku, ko si prepričan, da je to res to? Kako me bo on razumel? Ne bo me mogel. Nikoli ne bo razumel, kako se je odločiti za družino.«
Šok – kdo bo pričal? Največji šok je doživela, ko so ji dejali, naj na sodišče pripelje tri priče, ki dobro poznajo njen zakon in niso njeni sorodniki. O pričah ni nikjer zasledila nobene informacije – nasploh je postopek zavit v skrivnost oziroma je na voljo premalo informacij. Na sodišču je pač treba dokazati, da nista bila za skupaj že pred poroko, da si se za zakon odločil z zadržkom in je bil tako že na začetku neveljaven. »Skoraj me je kap! Koga naj prosim, da bo prišel pripovedovat o mojem zakonu – to je bila moja največja stiska. In še logistično je zelo zahtevno, saj je pričanje dopoldne v času služb?! Ker je proces tako dolgo trajal, je moja tretja priča zaradi službenih obveznosti že odpotovala na drug konec sveta in so mi potem celo priznali samo dve priči. Prijatelj in prijateljica sta želela, da ju na to zaslišanje pripravim, vendar tega nisem znala. Najlažje je, da ne okolišiš in govoriš resnico. Prijateljica je tudi globoko verna in se lagati tako in tako ne bi mogla. Oba je skrbelo, da bosta kaj 'zafrknila'. S prijateljem, s katerim sem si najbliže in ki je najin zakon res najbolje poznal, je bilo najtežje. Zelo me je prosil, ali se lahko zaslišanju izogne. In na zaslišanju so tudi njega spravili v jok. Potem me je poklical in dejal, da je čisto iz sebe. Res je trpel. Njemu, ki se res zna zelo dobro izražati, je izpraševalec dejal, če se lahko izraža manj čustveno in bolj artikulirano! Si predstavljate? Nekomu, ki govori o odnosu, intimi …«
Vmes so bili še proceduralni zapleti, niso našli poročnega zapisnika in za to okrivili njo, kup dopisovanja je steklo – v tem letu in pol si je s cerkvenim sodiščem izmenjala približno 50 pisem, in ko je naposled v rokah držala končno sodbo, na kateri piše, da so dosegli ničnostno cerkveno pravdo, si je oddahnila. Vsem, ki se bodo soočali s podobnim procesom, svetuje enako, kot je njej prijatelj duhovnik: bodi tiho in naredi, kar ti rečejo. 

Revija Zarja