Mateja J. Potočnik

Takole je zapisal novinar Jure Aleksič v knjigi z naslovom Do cilja in naprej, ki je pravkar izšla in sta jo spisala skupaj z Brigito Langerholc Žager, nekdanjo vrhunsko atletinjo, ki je Slovenijo dvakrat zastopala na olimpijskih igrah. Petinštiridesetletna Brigita je pogumna ženska. Njen pogum se je pokazal že zelo zgodaj, ko je kot drobna deklica, ki je bolehala za astmo in drugimi boleznimi ter jo je bilo strah vsega, dokazala, da lahko postane športnica. Še več. Postala je športnica svetovnega ranga, kljub temu da se ji je telo od naporov večkrat skoraj sesulo. Po tekmah ji je srčni utrip narasel tudi na 230 udarcev na minuto. »Zdravniki so pozneje med pregledom za službo v vojski odkrili, da trpim za sindromom WPW, zaradi katerega se ti utrip že v mirovanju lahko poviša nad 200.« Po drugem porodu je slavila zmago še nad hudo depresijo in se zmogla spet postaviti na noge po finančnem bankrotu. Vmes je tudi študirala. Ekonomsko fakulteto je naredila v Ameriki, v Sloveniji končala še magisterij.

Brigita, mama treh hčera, 12-letne Taye, 11-letne Ajde in osemletne Nije, zadnjih 13 let hodi po drugi, čisto svoji poti. Združila je znanja in veščine, ki si jih je pridobila v skoraj dvajsetletni športni karieri, z znanji in veščinami, ki jih je usvojila po njej. Danes je certificirana učiteljica joge suryasakti, licencirana praktikantka nevrolingvističnega programiranja po metodi dr. Richarda Bandlerja, šolana bioterapevtka 2. stopnje po metodi Zdenka Domančiča in aktivatorka svetlobnega jezika. »V meni zadnja leta počasi zori tudi sinteza, torej moja lastna terapevtska metoda, ki bo združevala marsikaj od predelanega. Pri konkretnem delu s strankami pa se za zdaj še vedno najbolj opiram na tako imenovano metodo José Silva UltraMind ESP, katere temelj je ustvarjalna vizualizacija, eno daleč najmočnejših orodij, ki so nam danes na voljo.«

Vi ste se osnov vizualizacije učili že, ko ste bili stari 15 let, od vašega takratnega trenerja Dobrivoja Vučkovića. S pomočjo te metode ste osvojili marsikatero medaljo, »zvizualizirali« ste si tudi moža. Nam zaupate, kako ste se lotili »projekta mož«?

Pri tej vizualizaciji mi je pomagala ameriška hipnoterapevtka Kim Vincent. Bilo je približno dve leti po olimpijskih igrah v Sydneyju, ko sem ji potožila, da imam probleme na tem področju. (smeh) Rekla mi je, da moram naprej sploh dobro vedeti, kaj si želim, in mi svetovala, da si naredim seznam ključnih lastnosti. Najprej sem na seznam zapisala, česa pri partnerju nočem, potem sem začela pisati, kaj si želim.

In katera je bila prva na seznamu zaželenih lastnosti?

Spoštovanje. Ljudje se premalo zavedamo, da če si ne zgradimo spoštovanja, najprej do sebe, privlačimo partnerje, ki nas ne spoštujejo. Tudi z drugimi lastnostmi je enako. Dokler ne veš, kaj si želiš, privlačiš partnerje, ki delujejo na enakih vibracijah, kot so tvoje nerazrešene in nezaceljene rane. Ko sem sestavila seznam, vseboval je deset točk, sem začela vizualizirati. Potem je v moje življenje, potrebovala sem skoraj dve leti konkretnega sanjanja, prišel Uroš. Še kakšno leto pa je trajalo, da sem spoznala, da je pravi zame. (smeh)

Kako sta se spoznala?

Spoznala sem ga jeseni 2004, po poletnih olimpijskih igrah v Atenah. Bil je del podporne ekipe Jolande Čeplak. Ker Jolanda ni bila preveč zadovoljna, češ da ji želim »speljati« tekaškega partnerja, sem se mu najprej odrekla. Eno leto sva bila v stikih zgolj po telefonu, potem pa je umrl moj trener Vučković in se mi je sesul svet. In prav Vukova smrt naju je dokončno zbližala.

Trener Dobrivoj Vučković je bil eden najpomembnejših moških v vašem življenju. Vaš trener je postal, ko ste pri petnajstih ugotavljali, da šport ni za vas.

Razlog za ta moj dvom je bil odhod takratnega trenerja Veljka Jana. Sem se pa nazadnje vseeno odločila, da preden tek dokončno obesim na klin, najprej spoznam novega trenerja. Vuk je name takoj naredil zelo močan vtis. Začutila sem, da je človek v pravem pomenu besede. Občutki me niso prevarali. Vuk je postal veliko več kot samo moj trener. Bil je oče, mentor, zaupnik, moj učitelj življenja. Razumel je, da sem zelo občutljivo dekle, ki ga vsako preseganje zmožnosti pahne v bolezen ali izgorelost. Bil je opora vsem puncam, ki jih je treniral, ne samo meni, še posebej pa takim izgubljenim deklicam, kot sem bila takrat jaz. Njegove metode so bile za tiste čase zelo napredne. Učil nas je vizualizacije, nam pokazal, kako poteka avtogeni trening, nas naučil osnov sproščanja pred tekmo, učil dihalnih tehnik in osnov pravilne prehrane. Ko še nihče ni govoril o zdravilni moči alg, nam je on prinašal spirulino.

Več v reviji Jana št. 21, 24.05.2022

Mateja J. Potočnik