Bratov je pravzaprav pet, vendar smo z lahkoto zamižali na eno oko in oprostili odsotnost Antonu, ki že kakšnih 30 let živi na hrvaškem otoku Lošinj. Od nekdaj je bil pustolovec. Pri 18 je odplul na Lošinj, se tam vpisal v srednjo šolo, spoznal dekle, se poročil in dobil dva sinova. Bratje ga vsako leto obiščejo, letos je tri dni pri njem že gostoval najmlajši Furmanov – Jakob, 41-letni gostinec, ki svoje gostinsko znanje že štiri leta preizkuša kot direktor Gostilne Grič sredi konjiških vinogradov. Poprej je bil v Kranjski Gori, tam je poldrugo leto poveljeval gostincem v petih hotelih Hitove verige.

Tudi Janez je letos že naredil kljukico pri bratu na Hrvaškem, saj je aprila tja odpeljal ves avtobus svatov ter tri pare, svoje farane, ter jih na Lošinju poročil. »Vse sem uredil – potrebna dovoljenja, hotel, muziko in celo limuzino za neveste. Oni so samo prišli, se preoblekli, se poročili in potem veselili,« je povedal Janez Furman.

Zanimivo je, da ima samo Anton sinova, drugi bratje imajo sama dekleta: Lojze je oče štirim, Jože ima dve svoji in še tri je priženil, Jakob ima eno.

Različnost iz istega gnezda. »Vsak, ki je pol ure z nami, ve, da smo iz istega gnezda,« je zatrdil Janez. Razumejo se odlično, ampak se tudi bolj redko vidijo. Najmanj trinajstkrat na leto pa že, smo ugotovili kasneje, saj že nekaj let vzdržujejo lepo navado, da skupaj praznujejo vsak rojstni dan bratov in sester (Minke in Trezike) ter njihovih partnerjev. Na predvečer rojstnega dne ali na sam praznični dan se zberejo pri slavljencu oziroma slavljenki doma, gostje pa s sabo prinesejo tudi pijačo in jedačo ter simbolno darilo. Njihova praznovanja v ožjem družinskem krogu štejejo najmanj 50, pogosto pa 70 ljudi.

»Kot je v navadi med brati in sestrami, so tudi med nami bile v mladosti borbe, z leti pa smo ugotovili, da dobro funkcioniramo z veliko mero tolerance. Smo sila tolerantni, ne posegamo drug v drugega. Starši so nam prepustili pomembne življenjske odločitve, niso nas obremenjevali s svojimi željami, pustili so nas, da odgovarjamo za svoja dejanja. Sprejemamo medsebojno različnost in naša povezanost je postala z leti še žlahtnejša,« se je razgovoril Jože, teolog in nekdanji duhovnik, zdaj vodja službe za študentske zadeve in pomočnik tajnika na Filozofski fakulteti Maribor.

Včasih se bratje in obe sestri odpravijo tudi na kakšen izlet, na primer v Beograd. Na njihovih druženjih zadnje čase največkrat manjka Janez, a brati to razumejo. »Je le poročen s cerkvijo, ki je zahtevnejša, kot so žene,« je pripomnil Jože.

Za tako pripombo je prav Jože najbolj kompetenten, saj je bil pet let duhovnik, kaplan in v letih od 1989 do 1994 tajnik mariborskega škofa Franca Krambergerja, nato se je zaljubil in se poslovil od talarja.

Kuharica – največji izziv. Čeprav sta bila starša zelo verna in za Jožeta glede vere večji vzor kot duhovniki, sta njegovo odločitev čez nekaj časa sprejela pomirjeno. »Jasno, da sem čutil, da je bil na začetku šok, bolečina, presenečenje. Nekaj mesecev je bilo malo težjih, kasneje pa smo se zelo zbližali,« je pripovedoval Jože.

»Starša, mama Frida je stara 73 let, oče Jože pa je sedem let pokojen, sta njegov izstop sprejela s precejšnjo toleranco, na začetku sta bila seveda prizadeta. Je pa treba vedeti, da pred desetletji ni bilo redko, da če je sin pustil duhovništvo, mu ni bilo dovoljeno priti niti k očetovi smrtni postelji. Tako zelo so mu zamerili, da je bil izobčen in odrezan od doma,« je pojasnjeval Janez, po katerem so se bratje kar radi zgledovali. Zato ni čudno, da je tudi Lojze tri leta študiral teologijo. »Janez nam je pokazal drug svet, saj je prvi med nami šel iz malomeščanskih Konjic v Maribor, kasneje pa na študij v Ljubljano. Prišel je iz gimnazije in prinesel plošče. Sedem let sem mlajši od njega, odraščal pa sem z glasbo njegove generacije – Deep Purple, Led Zeppelin …«

In zakaj Lojze ni vztrajal na teologiji? »Če vprašate duhovnike, kaj je najtežje, vam bodo hitro povedali – dobiti dobro kuharico. Janez je še zdaj nima. Po treh letih študija sem spoznal sedanjo ženo – krasno kuharico – in sklenil sprejeti večji izziv!« se je smejal Lojze, ki mu v dokumentih na prostoru za poklic piše medicinska sestra. Dela v domu starejših občanov in je srečen v svojem poklicu.

Umazana presenečenja javnih stranišč. Z brati Furman sva se s fotografom precej hitro počutila povsem domače, saj so se razgovorili in včasih niti nisem utegnila prisluhniti vsem. Kako je bilo z njimi šele takrat, ko so bili mladi in so (še bolj) prekipevali od energije! Njihovi starši so jih najlažje ukrotili tako, da so jim naložili obilico dela. Janez je bil prvi mamin pomočnik, drugi so bili odgovorni za cerkev. Kar ni bilo nič čudnega, saj je bilo župnišče sprva njihov dom. Vsaj za prve tri sinove,  Janeza, Jožeta in Antona. »Kasneje smo se preselili v bivšo mrtvašnico (srednji vek), tako imenovano kaplanijo. Tončija smo še v otroški posteljici selili, je gledal ven iz nje kot kakšno malo mače,« se je spominjal Janez.

Bili so torej nepogrešljivi cerkveni delavci: kosili in grabili so okoli cerkve, jo čistili, zvonili, ministrirali, peli v zboru, poleti se je stalno nekaj popravljalo okoli božjega hrama – tako so metali v mešalnik, zidali, stregli. Multipraktiki skratka. »Če bi imel Janez danes tako družino zraven sebe, bi bil gospod,« je navrgel Jože. Med drugim so bili bratje odgovorni tudi za čiščenje javnih stranišč tam pri cerkvi – toda tja so se ob poletnih koncih tedna, v času vaških veselic, hodili olajšat tudi številni drugi verniki in neverniki. Na čiščenje petih kabin sta se Jože in Tonči dobro pripravila. »Naredila sva si posebne 'gasmaske' in vanje vstopala oborožena z vodno cevjo, saj sva vedno naletela na kakšno presenečenje. Ne da se povedat, kaj vse je bilo tam!« so tovrstne ekspedicije očitno še vedno zelo žive pred Jožetovimi očmi.

Ko so oddelali svoj cerkveni »davek«, so si razgibali ude še na polju, tja so morali pet kilometrov hoditi, saj sta bili pri hiši samo dve kolesi – eno za očeta, drugo za mater. Nazaj so po navadi tekli, da so še ujeli kakšno uro svetlega, ko so lahko na bližnjem igrišču metali na koš. Ne glede na delovne obveznosti pa so se čutili svobodne. »Odraščali smo v najlepšem delu Slovenskih Konjic – na zaključku trga, nad nami graščina, do igrišča smo imeli 50 metrov, do šole 100, cerkve pet, do trgovine 20, policije 30 in gasilskega doma 50 metrov,« je dodal Lojze.

Nekoč sem pral plenice. Janez je kot prvi mamin pomočnik vsak dan pomival posodo, postiljal postelje, ob koncih tedna ribal stopnice in tla. »Pa temle tukaj sem plenice pral in jih obešal, zato sem že takrat rekel, da otrok ne bom imel, tudi se ne bom ženil. Morda sem res bil njihov vzornik, a mlajši bratje so bili pionirji pri tem, da so si znali izboriti svobodo – recimo na bazen mene starši niso pustili, oni so že lahko šli …«

Če pa nisi znal plavat, so mu v smehu zabrusili bratje. Ti so bazen prvič videli ponoči, ko je bil že zaprt. Čez dan so pač morali delati, zato pa so za skok v vodo splezali čez ograjo. Bazen je bil očitno precej tvegana pustolovščina. Ko sta nekoč Jože in Tonči na tako želeno osvežilno destinacijo pobegnila z očetovim kolesom, sta se ob hitrem povratku precej razbila – eden od njiju se je z obrazom kar nekaj metrov drsal  po cestišču, kolo je bilo popolnoma zvito, oba pa sta bila okrvavljena, kot bi bila prišla s fronte. Še dobro, da sta se očetu zasmilila, sicer bi bila deležna poštene kazni.

Oče je bil z malce alkoholnimi hlapi v sebi bolj prizanesljiv, najhujše kazni pa so bile, če je prišel iz službe naravnost domov. Mama jih je postrojila v kotu in njihove »prekrške« razložila očetu. Najhujši prekršek je bil, če niso pomagali pri gospodinjskih opravilih. Teh so bili bratje seveda vešči. Starši niso delali razlik po spolu in fantje so morali poprijeti za vse – likalnik, kuhalnico, perilo … »Jaz sem rad kuhal, in ker sem imel v srednji šoli pouk popoldne, sem večkrat skuhal kosilo ali pa je mama kuhala, jaz pa sem peljal otroke, katerih varuška je bila, na sprehod,« je povedal Lojze, ki se še danes v kuhinji zelo dobro počuti in veliko kuha. Jože pa se dobro znajde z likalnikom: »Navkljub vsem ženskam v hiši je likanje moje opravilo. To imam rad in me pomirja.«

Grozljivke v postelji. Tudi muzika jim je blizu – odlično večglasno pojejo, njihova posebnost so izjemno stare pesmi (iz časa Avstro-Ogrske), zapuščina njihovega očeta.

Vsi razen Janeza so hodili v glasbeno šolo. Jože se je spoprijateljil s harmoniko, nato še s kitaro, klavirjem in orglami, Lojze prav tako s harmoniko, kasneje še s klarinetom in klavirjem, tega je igral tudi Tonči, Jakob pa je v glasbeni pihal v trobento, nato dve leti preizkušal črno-bele tipke na klavirju, zdaj pa zna igrati še na tubo, pozavno in bariton.

Ko so mi bratje razlagali, kaj vse igrajo, je tudi Janez ves osupel izvedel, da je Lojze igral harmoniko: »Ti, ti si harmoniko špilal? Haha, saj si pa ja vedno v nekaj pihal!?« Lojze je nato navrgel, da ni bil kaj prida harmonikar, ko pa so vsi njegovi učitelji ali umrli ali pa spremenili poklic.

Čeprav so že nastopili na festivalu Družina poje, so izjemno kritični in v javnosti skoraj ne pojejo več. Zdi se jim, da pač niso dovolj kako0vostni. Zdaj pojejo za dušo, za ožji družinski krog.

Sicer pa jih odlikuje to, da med njimi nikoli ni bilo zamer ne molka. Tudi njihova oče in mati se nikoli nista sprla. Največja vrednota je zanje družina, strinjajo pa se tudi, da jih združujejo bog, muzika in vino.

Ob večerih je na družinski postelji znal brate združiti tudi Janez s pripovedovanjem zgodb, ki si jih je sproti izmišljeval. To so bile grozljive pravljice, v njih so običajno nastopali ljudje, ki so jih poznali, in je bilo tako še bolj strašljivo. »Lasje so nam šli pokonci. Štirje smo sedeli skupaj na zakonski postelji, zgodbe pa so bile tako grozne, da smo se na koncu vsi štirje tiščali na eni polovici postelje,« je povedal Lojze. Zato je bilo večerno zaklepanje cerkve zanje zelo stresno – ker so v vsaki senci in zibajoči zavesi videli kaj strašljivega.

Janez svoj pripovedovalski talent neguje še danes. Kadar se z najmlajšimi sprehodi iz šole do veroučne učilnice v župnišču, jim na poti pripoveduje zgodbe o palčkih, ki pazijo na zaklad, barvajo češnje … Ko je nekoč pripovedoval, da so v hiši ježi in da jih morajo počakati, da v vrsti odcapljajo iz nje, pa mu je ena deklica zabrusila: Daj, župnik, nehaj oslarije govorit'!