Mateja Jordović Potočnik

V septembru se bomo spet čudili Slovencem, ki bodo svoje spretnosti in darove ob nedeljskih večerih v oddaji Slovenija ima talent dajali gledalcem v zobe in občudovanje. Da bo še bolj zabavno, bosta skrbela brata Valič. Če še niste vedeli, Vid Valič ima mlajšega brata, ki zna bolje plesati od njega, je manjkrat namrščen, a je enako lepo vzgojen in zgovoren.

Domen Valič je igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, Vid pa je stand up komik in že stari znanec nedeljskih televizijskih večerov – resda drugače od brata ni opravil avdicije za igralsko akademijo, vendar ga to ni ustavilo pred odrom. Vedno je imel željo zabavati ljudi, in ko je gledal igrati dedka in očeta, je čutil veliko zadovoljstvo. Gledališče in film imata pri bratih Valič pomembno mesto. Dokler ni Domna pri dvajsetih igralstvo čisto posrkalo vase, je bil zelo uspešen plesalec standardnih in latinskoameriških plesov (celo svetovni podprvak v kombinaciji!), z opravljenim izpitom za plesnega učitelja pa ima v žepu še rezervno kariero.

Iskali ste sovoditelja, iskali in našli – svojega brata! Še živita skupaj?

Vid: Ne, že eno leto ne več. Na žalost. No, odvisno, kako gledaš.

Domen: Rekel je na žalost. Naj tako ostane.

Sta si zelo različna?

Vid: Mislim, da ne zelo. V smislu vrednot in načel ne, karakterno pa ja.

Recimo, Vid, vi ste lahko malce neugodni, Domen pa je prijazen …

Domen: Tako vsi mislijo, pa ne vem, zakaj. To je ta platnica, ki ne razkriva vsebine.

Vid: Pri institucijah je vedno tako, da če se postavljaš zase, obveljaš za problematičnega. Sicer mi tega nikoli nihče ni rekel v obraz, vem pa, od kod bi to lahko prišlo. Ko delaš že peto sezono oddaje Slovenija ima talent in ko te vedno znova sprašujejo ista vprašanja in ko na butasta vprašanja odgovoriš iskreno in direktno, v skladu s takratnim počutjem, ljudje lahko to zamerijo. Direktnost ni vedno dobra. Naj dam primer takega butastega vprašanja: »Bliža se festival Panč, ali se nanj pripravljaš s svojo punco?« Kakšno vprašanje je to? Pri tabloidih štosi izpadejo kot plehka samopromocija. Nekoč so mi poslali vprašanje: »Kaj je najbolj poredna stvar, ki ste jo počeli na deski za deskanje na valovih? Odgovoril sem, da še nisem seksal na njej, če so to mislili. In kakšen je bil naslov v reviji? »Pogumno priznanje: ni še seksal na deski.«

Domen: Mogoče je, da bom tudi jaz sčasoma postal nesimpatičen sogovornik.

Vid: Neugoden.

Punc torej ne smem omenjati?

Vid: Novinarjev pogosto ne zanima, kaj počnem, ampak s kom sem – na to se mi ne da odgovarjati, ker nobenega ne briga. Zasebnega življenja nočem omenjati, čeprav so mi rekli, da ljudje to hočejo vedeti. Ljudje hočejo marsikaj, vendar jim tega ni treba vedeti.

Domen: Tehnologija z družbenimi omrežji je nekako porušila to distanco. Tako se zgodi, da me v sporočilih po internetu sprašujejo, ali bom res igral v Usodnem vinu, kaj naj rečem bratu, ko bova vodila oddajo … In če se ne oglasiš vsakemu, te označijo za rezerviranega. Ampak saj se tudi na cesti ne odzoveš vsakemu, ki nekaj kriči z druge strani ulice. Pri komunikaciji pogrešam bonton: podaj roko, predstavi se, potem govori. Bonton bi moral biti večen.

Več v Zarji, št. 36, 6. 9. 2016

Mateja Jordović Potočnik