Tudi  sama bi rada to vedela. Res je več kot 10 odstotkov prebivalstva na socialnem robu  ali celo pod njim, toda nezadovoljni smo vsi. Ne le nezadovoljni, smo deprimirani, razočarani, tudi besni. Vendar podoba, ki jo Slovenija ponuja tujcu, ni tako katastrofalna: trgovine so polne kupcev, novih in obnovljenih družinskih hiš je na tisoče, vasi so lepe, urejene, imamo nove ceste … Kaj je torej z nami? Očitno je, da materialne dobrine  – celo če jih je dovolj, če jih sploh imamo –  ne zapolnjujejo človekovega bistva in njegovega smisla.

Vedno hočemo še več. Ko sem si pred več kot tridesetimi leti kupila prvi pralni stroj, sem bila presrečna, enako je bilo ob prvem televizorju, da ne govorim ob prvem avtomobilu! Danes so ti predmeti  samoumevni. Toda danes so recimo Kitajci v položaju, kot smo bili mi pred tridesetimi in več leti: ob vsaki nabavi kakšnega uporabnega predmeta so srečni, mi, ki vse to po večini imamo, smo pa nesrečni. Torej je zapolnitev temeljnega manjka človeka s potrošnimi dobrinami nemogoča. Ker pa naša »evropska kultura«  ni razvila drugačnega odnosa človeka do samega sebe kot z dobrinami, je zdaj na čistini. Nasprotno: vedno hočemo še več!

Ko je pri nas »izbruhnila« svoboda, so izbruhnile tudi vse dotlej potlačene človeške strasti, osvobojena možnost pridobitništva je prerasla v lakomnost, uživanje in spoštovanje svobode pa v nebrzdano samovoljo. Ljudje, ki »se niso znašli«, ki niso imeli možnosti  ali zaradi lastne srčne kulture niso zmogli slediti lakomnosti, so se prestrašeno umaknili v zasebnost, predvsem pa v skrb za preživetje. Država, ki bi morala biti garant pravičnosti in napredka, se je izkazala za vrh ledene gore. In prav kmalu se je zgodilo, da smo začeli lastno državo gledati kot tujo,  jo »okrog prinašati« kot v vseh prejšnjih časih, ko nismo imeli svoje države. In tako se je začel vrteti ta kolut nezadovoljstva in neperspektivnosti.

Tekst: SPOMENKA HRIBAR

Več v Jani št. 52, 28. 12. 2010