Zarja Jana

 

Čez dan ni bilo še nobenih znamenj. Morda sem bila sama pri sebi le nekoliko bolj tečna kot sicer; v lepši slovenščini se temu pravi zlovoljnejša. Ampak tudi zračni tlak je vztrajno lezel navzdol, in to bi lahko pojasnjevalo marsikaj. Nasploh usodnost zloveščega padanja zračnega tlaka mnogo preveč podcenjujemo. Še hujše: navadno je na prvi pogled še opazimo ne. Napaka. Bil je četrtek pred dvema tednoma.

Skoraj do polnoči sem gledala precej zanimiv film, po tistem sem se spravila v posteljo. Bližal se je vikend in življenje je bilo videti sicer standardno ušivo, a brez posebnosti. Računala sem na nagel spanec; to je bilo, kar zadeva spanec, eno mojih boljših obdobij in znala sem ga ceniti. In sem se nanj nekako zanašala. Pa na pozno uro tudi.

Ko sem se zavedla, da noče biti spanca od nikoder, je bilo z mano nekaj nedoločenega že zelo narobe. Sprva sem misel na to ogorčeno odganjala: če si nečesa ne priznaš, tega ni. In včasih, če verjamete ali ne, reč celo vžge in se težava v resnici razkadi. Ali je to avtosugestija ali kaj drugega, nimam pojma, ker o tem ne razmišljam. A to pot ni vžgalo.

Potem sem začela premišljati, kaj natanko je tisto, kar je narobe, kajti postajalo je vse nadležnejše in vse bolj moteče. Nekaj je bilo narobe z dihanjem. Pravzaprav je bilo precej narobe in vse bolj je bilo jasno: zelo narobe je bilo predvsem nekaj z vdihom. Začel se je normalno, a je naglo popustil: ko sem spustila v pljuča le nekaj malega zraka, dosti premalo, se je vdih samodejno zaustavil in morala sem pri priči izdihniti. Premalo, mnogo premalo vdiha in potem plitvi izdih. Brez pravega vmesnega postanka.

In tako še in še naprej, brez predaha. Kaj je zdaj to?

Težava se je nadaljevala in kmalu sem za zrakom malone hlastala. V pljučih se je napihoval zlovešč občutek nekakšnega medlega dušenja, ki mi je bil doslej docela tuj. Kaj takega nisem še nikoli izkusila. Postajala sem potna in vame se je počasi začel plaziti strah. Kakšen hudič je zdaj to. Me bo morda kap? V mojih letih so vse podobne možnosti že tako rekoč samoumevne in bi to sploh ne bilo nič posebnega. Potem se je težava počasi in za silo stabilizirala, prvotni strah je popustil in začela sem razmišljati s trezno glavo.

Tedaj mi je od kdo ve kod nenadoma treščilo v zavest: je morda to začetek covida? Misel sem pri priči energično odgnala, a se je potuhnila za prvim vogalom. Plitvo in nezadostno dihanje, pomešano z nedoločenim slabim počutjem in vročično nemočjo pa se je kar nadaljevalo. In kmalu ni bilo več le to. Bil je občutek, da je nekaj nedoločenega zelo zelo narobe. Misel na covid se je prihuljeno spet prikazala izza ovinka. In sem začela o covidu počasi sistematično premišljati.

Najprej sem ugotovila, da se nima smisla spraševati, ali je kaj takega sploh mogoče, ko tako zelo in sistematično pazim nase? Odgovor je bil neusmiljen. Covida se po navadi nalezeš ali pa tudi kar tako, kot klada, pade od nekod z neba in se zarine vate kot bolezen. Vsaj jaz po malem tako premišljam. In je tole do neke mere verjeten začetek covidne bolezni.

Noč je bila po tistem vse do jutra skrajno neprijetna. Ker spanca ni bilo od nikoder, sem poskusila sistematično premišljati. Kaj moram storiti? Iz moraste megle, ki me je obdajala, se je prikazal hladen in neusmiljen odgovor: Takoj zjutraj na testiranje.

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020