Mateja J.Potočnik

Država se je nekaj časa trudila Polzelo rešiti, a ji ni uspelo, v tovarni je bil stečaj uveden decembra 2016, a stečajnemu upravitelju ni uspelo prodati nepremičnin, zato so ga podaljšali do konca leta 2021.

Marica Palir:

»Polzela je bila ustanovljena leta 1927, lastnik je bil Čeh Atkovski. Brzirski, prav tako češkega rodu, pa je bil direktor. V Polzeli sem začela delati leta 1945, stara sem bila 14 let, treba je bilo preživeti, z mamo sva se vrnili iz Hrvaške, kamor sva bili izgnani. Očeta so ubili v Mauthausnu. Po vojni so tovarno za mesec dni zaprli, ker je bila nacionalizirana. Potem je prišlo novo vodstvo. Stroji so bili polavtomatski, zato je bilo veliko ročnega dela. Čez nekaj let smo dobili nove stroje iz Italije, imenovali smo jih trikolorke, mehaniki so hodili v Italijo na izobraževanje, začeli smo z vzorčno in barvno proizvodnjo. Naš oddelek so preimenovali v Pletilnico moških nogavic. Imeli smo tudi Pletilnico ženskih nogavic. Stroji so nogavice šivali po dolžini. To so bile nogavice s črno črto, ki so bile takrat modni hit. Čez nekaj let so kupili stroje v Nemčiji, s temi smo izdelovali tako popularne pegice (hlačne nogavice Peggy, op. a.). Zdaj sem zelo žalostna, ker je naša fabrika propadla. Bila sem pletilka. Delali smo v treh izmenah. Plača ni bila najboljša, po vojni smo bili revni, a zadovoljni, da smo preživeli. Ko se je stanje malo izboljšalo, ko je standard rasel, pa so začeli graditi, vse stare zgradbe so porušili, zato so bile plače spet slabe. Zato imam za polno delovno dobo samo 640 evrov pokojnine. Pa sem bila kvalificirana delavka.«

Miroslava Korber: »V tovarno nogavic sem prišla oktobra leta 1962, stara sem bila 17 let, tega leta so zaposlili 300 ljudi. Vseh skupaj pa je bilo zaposlenih 600, 700 ljudi. Takrat so začeli delati hlačne nogavice Peggy, ki so šle skozi sedem rok. Te nogavice so se izdelovale v več fazah, na koncu procesa smo jih šivali skupaj, pozneje pa jih je že stroj izdelal v enem kosu. Stroje smo kupovali v tujini, a ne novih, rabljene. Leta 1980 smo začeli delati ženske hlačne nogavice za Nemce, Falke, Hudson in Wolfort. Delali smo v štirih izmenah. V Polzeli sem delala 33 let. Potem so nas dali na borzo, leta 1992 se je proizvodnja počasi zmanjševala, za Nemce nismo več delali ... Predčasno so nas dali v pokoj. Mene so upokojili v drugem valu. Danes imam 540 evrov pokojnine, sem zadovoljna. Delo ni bilo težko, imeli smo normo. Delala sem v šivalnici, nato v dodelavi, pa v pletilnici, povsod sem se dobro ujela. Če smo spustile skozi nogavice z napako, so nam odšteli od plače, a ne veliko. Delala sem tudi ponoči."

Več v Zarji Jani št. 44, 3. 11. 2020.