Šimen Zupančič

Niti v sredo še ni bilo konca prekrivanja streh, saj je veter neusmiljeno odkrival položeno zaščitno folijo in 465 parom gasilskih rok, ki so nasledile 250 petkovih iz Bele krajine, 450 sobotnih iz ljubljanske, dolenjske in posavske regije ter Hrvaške in kar 1050 tistih iz vse Slovenije, ki so delale v nedeljo, ni zmanjkalo delovišč. Tudi štiri strehe poslopij poveljnika Jožeta Vrščaja, ki nas je sprejel pred stavbo PGD Črnomelj, kjer domuje tudi gasilska zveza ter je sedež štaba civilne zaščite, možganov reševalne akcije, so čakale na šesti dan. Zanj je povsem normalno, da najprej poskrbi za druge, šele nazadnje za svoje. Sicer pa ima doma ženo poveljnico, ki vodi akcijo na domačem dvorišču in poveljuje njegovim poklicnim kolegom s policijske postaje Črnomelj. On v štabu civilne zaščite, njegovi kolegi policisti pa mu streho prekrivajo – to je še kar zabavna reč.

Kljub nadvse resnim razmeram pa so bili ljudje vse naokoli zelo dobre volje. Vrščaj še vedno ni mogel pozabiti ponosa in občutkov, ki so ga prevzeli v nedeljo ob pogledu na nepregledno kolono gasilskih vozil iz vse Slovenije. »Nad tako številnim odzivom pa vendarle nisem bil presenečen, saj gasilci vedno strnemo vrste. Zdaj, ko je bila nedelja, dela prost dan, pa sploh. Številke udeleženih v akciji so se iz trenutka v trenutek spreminjale, Gorenjci so sprva napovedali, da jih pride sto, nato se jih je zbralo kar 180.«

Ampak za več kot tisoč ljudi je treba tudi primerno poskrbeti, jih ustrezno razporediti in usmeriti. V štabu so tako v soboto zvečer že pripravili načrt, gasilci pa imajo s sabo tudi obrazce s popisom ljudi in opreme.

Za take primere je s pogodbeniki med drugim že vnaprej poskrbljeno za oskrbo s hrano in sprva so naročili 400 malic, zjutraj so morali število malic podvojiti, čez nekaj ur pa jih dodati še 200. »In gospod je uredil tisoč malic, kot je treba, saj je z lačnim in žejnim gasilcem konec – ne more delati. Tudi vodo smo naročili iz vseh skladišč, vendar smo morali kljub temu še pripeljali cel tovornjak iz Dane. Kljub temu da v teh podjetjih ob nedeljah pač ne delajo, ni bilo težav, saj se ljudje pokličejo in najdejo rešitev.« V takih primerih sta majhnost države in dejstvo, da se med sabo skorajda vsi poznamo, velika prednost.

V štirih dneh 400.000 evrov. Vrščaj, ki je med gasilci že 37 let, od svojega sedmega leta, je sodeloval v vseh večjih intervencijah po Sloveniji: žled, poplave v Ljubljani, požar na Krasu, Železniki. »Poleg vseh usposabljanj na teh prizoriščih vidiš organizacijo, si zapomniš vse dobre stvari, slabe rešitve pa poskušaš izboljšati in mislim, da nam je ob tem neurju uspelo, da je vse potekalo nemoteno. Ljudje pa bodo kasneje povedali, ali so bili zadovoljni. Seveda so se na začetku pritoževali, ker je povsem logično, da vsak vidi samo svoj problem in želi čimprejšnjo pomoč.« Vsakemu se zdi, da ta pride prepozno.  

Na začetku so obseg prizadetega območja podcenili, folije seveda ni bilo dovolj, civilna zaščita je ima v rezervi kakšne štiri bale za malo večji veter, zato so jo dali pripeljati še iz regijskega in nato državnega skladišča. Ker so vedeli, da bodo folijo potrebovali takoj, so jo pobrali iz vseh bližnjih trgovin in hitro pripeljali s pomočjo nekega zelo aktivnega trgovca.  

Nekdo je dejal, da imamo v Sloveniji srečo, ker ljudje razumejo gasilstvo. »Res je, ljudje so brez problema odprli kakšno skladišče, bencinska črpalka pa je ob takih izrednih dogodkih že po sistemu zaščite in reševanja bila odprta do dveh zjutraj.«

V petih dneh akcije so v gasilska vozila stočili 11.000 litrov goriva, intervencijski stroški pa so narasli na 330.000 evrov. Če bi delovne ure, ki so jih opravili prostovoljni gasilci, morali plačati, bi za samo štiri dni plačali 420.000 evrov. 

Vrščaj je ocenil, da bodo na koncu intervencijski stroški zagotovo narasli na 600.000 evrov. In tega ne gre mešati z materialno škodo (to so ocenili na 18,5 milijona evrov). Tudi objekti sedmih gasilskih društev so bili poškodovani, prav tako so bili razdejani domovi mnogih gasilcev in njihovih sorodnikov, tako da je bila pomoč z drugih koncev Slovenije res pomembna.  

Res potrebujete toliko vozil?Gasilska društva večinoma financirajo občine, v občini Črnomelj je proračun za gasilstvo težak 350.000 evrov, iz državnega požarnega sklada prispe še približno 47.000 evrov. Vse skupaj se sliši veliko, vendar tamkajšnja gasilska zveza skrbi za 27 gasilskih društev, 390 operativnih gasilcev in 54 vozil ter drugo opremo. »Večkrat slišim: ali res potrebujete toliko vozil?! V tokratni akciji smo imeli tisoč ljudi in 200 vozil, pa še jih je bilo premalo! Dokler je vse lepo in mirno, jih ne potrebujemo, ko pa se nekaj zgodi in se postavimo v kožo človeka, potrebnega pomoči, pa vidimo, da jih še kako potrebujemo. V tej intervenciji se je vsak nakup opreme poplačal. Tole vozilo z vzgibnim dvigalom za vami smo nabavili pred petimi leti. Kupili smo rabljeno, pet let staro, stalo je 350.000 evrov, novo bi bilo še enkrat dražje. Ob nakupu smo se soočali z očitki in pomisleki, češ, kaj mi to potrebujemo. V tem tednu je tole vozilo mirovalo toliko ur, kot sem jaz spal. Nenehno je bilo v pogonu, in če vprašate ljudi z razbitimi strehami in stanovalce doma starejših občanov z razbitimi okni, se je ta nakup zagotovo izplačal! Ko se v mirnem obdobju peljete mimo naših gasilskih domov, si marsikdo misli: vau, kaj vse imajo – a to res potrebujejo? Jaz pravim: mi ne, občani pa. Mi samo upravljamo to premoženje in pomagamo ljudem. V resnici je v korist vseh nas!«

Če nimaš prijateljev, si nič!O tem je Jože Vrščaj trdno prepričan in ob pozivu na tokratno akcijo se je to znova potrdilo. Le prijateljem gasilcem iz Bosne in Hrvaške se lahko zahvali, da so s kolegi iz belokranjske regije, s katerimi so v petek ravno začenjali strokovno ekskurzijo v Banja Luki, lahko prispeli nazaj v Slovenijo v zgolj dobrih treh urah. Za organizacijo prevoza je potreboval zgolj dva telefonska klica (in prijateljstvo s kolegi iz Hrvaške in Bosne).

Pred pozivom so se lahko prepričali, da imajo kolegi v Banja Luki vrhunsko opremo in tehniko (nabavljajo jo v Sloveniji), denarja imajo dovolj, nove gasilske domove in avtomobile, a šepa jim pri ljudeh – za 350.000 ljudi je tam zgolj 120 gasilcev. To je pa problem, je povedal Vrščaj.

S hrvaškimi gasilci iz mesta Duga Resa jih veže dolgoletno prijateljstvo in takoj so prejeli klic: pridemo pomagat! »Preveril sem potrebe, medtem pa prejel že drugi klic iz Hrvaške, klical je poveljnik županije Karlovac, rekoč, naj samo povemo, kaj in koliko potrebujemo, in dobili bomo. Drug dan se je pripeljalo 50 gasilcev z desetimi vozili in tehniko, fascinirala me je tudi njihova papirologija: povelje, da so prišli na pomoč v Slovenijo, obsega pet strani, na katerih je razčlenjeno čisto vse – od tipa intervencije, konvoja, kdo, kje, kaj, oprema, k temu pa je dodana še priloga na sedmih straneh. V nulo urejeno! Županijski poveljnik je v našem štabu pomagal koordinirati svoje ljudi, z videnim je bil zelo zadovoljen in nas je prosil, ali bo lahko prisoten na naši interni analizi, da se sooči z izkušnjami. S Hrvati res vrhunsko sodelujemo.«

Hrvaška pečenka.Vrščaj se je nasmejal, a je mislil povsem resno, da k ohranjanju take povezanosti in prijateljstva pomaga tudi kakšna skupna pečenka. Čeprav ravno take očitke nemalokrat dobijo pod nos, češ, a spet ste šli na pečenko k Hrvatom! »Ampak ta pečenka je pripeljala teh petdeset ljudi k nam, in ko se pokličemo, vem, kakšen obraz je na drugi strani, zame to ni samo ime na papirju!«

S hrvaškimi kolegi imajo tudi skupne vaje, sedaj pa z gasilci karlovške županije, mesta Duga Resa, skupaj kandidirajo pri evropskem projektu v skupni vrednosti 820.000 evrov. Gre za ustanovitev skupne enote za posredovanje pri poplavah in potresih – Črnomelj je namreč potresno ogroženo območje, takoj za Posočjem.

Slovenski gasilci in njihova organiziranost, predvsem pa številnost, veljajo v svetu za fenomen. »Čudijo se nam, da je mogoče tak sistem civilne zaščite vzpostaviti na prostovoljni osnovi. Nekaj podobnega imajo sicer v Nemčiji, vendar ne tako številno. Na strokovnem usposabljanju v Göteborgu so nam povedali, da imajo na območju, velikem za pol Slovenije, 99 poklicnih in 33 prostovoljnih gasilcev, ki živijo na precej oddaljenih območjih. Ob požaru v diskoteki je na požarišče prišlo 120 gasilcev, mi pa jih imamo tisoč v enem dnevu. Če bi mi imeli ob takem neurju na voljo tako malo silo, bi taka akcija trajala pol leta. Na srečo ljudje niso hiteli pokrivati svojih avtomobilov in k sreči ni bilo nobenega na tekaških in trim stezah,« je pripovedoval Vrščaj, za katerega je poleg družine (vsi trije sinovi so gasilci) gasilstvo nekaj najlepšega, kar se mu je zgodilo v življenju. »Brez gasilstva ne bi mogel živeti.« In ko gleda povsem utrujene fante, ki jih je treba brzdati in jim počitek naravnost ukazati, jih razume. »To imajo v sebi, tega se ne da naučiti. Ko vidiš, da delaš dobro za sočloveka, ti to da ogromno. S tem se hraniš.«

Preberite še ...

· Trajnost · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Natalija Krupič, 25 let, PGD Vinica. Pred štirimi leti se je pridružila gasilcem in takoj opravila tečaj za gasilko in bolničarko.Trenutno brezposelna Belokranjka je prva v družini, ki je šla med gasilce. Med njimi je spoznala ogromno dobrih ljudi, zdaj k temu koraku nagovarja še moža, verjetno pa ji bo še prej sledila hčerka. V Črnomlju vsak par delovnih rok šteje, Natalija pa izdaja folijo, žeblje, razvaža vodo, in čeprav se zelo boji višine, je bila v ponedeljek tudi na strehi. »Vsaka pomoč je bila dobrodošla, treba je bilo podajati strešnike, pa sem šla na streho,« je odgovarjala utrujena, a zadovoljna. »Tako sem utrujena, da niti stati ne morem več, a ko pridem domov, se težko umirim. Težko je gledati ljudi, ki si avtomobilska stekla lepijo s kartonom, da se lahko za silo vozijo, njihove razbite strehe …«

Boštjan Majerle, regijski poveljnik in že 20 let poveljnik PGD Rožič Vrh. V štabu je bil že šesti dan, v petek je bil v štabu do treh zjutraj, ob petih je bil že nazaj. »Na našem območju moram delodajalce pohvaliti, saj imajo posluh za gasilce,« je povedal Majerle, ki mu je gasilstvo zapisano v gene. Gasilci so njegov oče, brat, pa tudi njegovi štirje sinovi se temu niso hoteli izogniti. Povedalje, da se med drugim pri gasilcih naučiš poslušanja. Brez poslušanja nadrejenega ni uspešne akcije.

Anita Zupanič je sicer tajnica pri GZ Črnomelj, v štabu pa sprejema klice ljudi in njeni moški kolegi pravijo, da je njena psihična stabilnost zlata vredna. Ona je tista, ki mora prisluhniti vsem težavam ljudi, jih znati pomiriti, naposluša pa se tudi bolj žolčnih besed. Nato njena kolegica lokacijo in potrebno pomoč zapiše na tablo. V štabu ima vsak svojo funkcijo: nekdo je odgovoren za nabavo materiala, drug za načrtovanje dela po sektorjih, tretji za nabavo in analitiko, četrti za informacijsko tehnologijo … Vsi so prostovoljci in sedem od osmih, ki smo jih tisti dan našteli v pisarni, tudi prostovoljni gasilci. V štabu se uradno dela od 6. do 22. ure, na terenu gasilci delajo od osmih zjutraj do osmih zvečer.

Tomaž Švajger in Matjaž Vardjan, oba 28 let, PGD Črnomelj. Na nogah sta bila že šesti dan, utrujenost se jima je kazala v očeh, a njuna dobra volja ni pojenjavala. Poznata se od malega, gasilca sta postala v prvem razredu. Matjaž: »Gasilec ne postaneš, gasilec se rodiš! Delovanje društva sem predstavil še ženi in jo tako pritegnil v naše vrste. Je že operativka.« Pri Tomažu gre gasilstvo iz roda v rod: »Gasilec je bil že stari oče, prav tako smo aktivni gasilci oče, obe sestri in jaz.«

Ko smo ju malo podrezali, češ da smo slišali, da sta bila tako utrujena po treh dneh dela, da potem niti počivati nista hotela, sta se zasmejala. »Za to je pa kriv adrenalin, ko vidiš, da v tvoj kraj na pomoč hiti vsa Slovenija, je malce težko oditi domov – v posteljo! Nekaj v tebi ti ne pusti, ne moreš, moraš biti zraven. Če bi ostal doma, je, kot bi v tebi nekaj manjkalo,« je pojasnil Tomaž, Matjaž pa dodal: »Ne moreš pustiti ljudi, ki ostanejo brez strehe nad glavo, prepuščenih samim sebi. Potreba, da pomagaš nekomu, je kot neki notranji klic. In čeprav se z nekaterimi gasilci še nikoli nismo videli, vemo, zakaj smo tukaj, kaj moramo storiti, in vsi mislimo enako.«

Zarja, št. 25, 19. 6. 2018

Galerija