V prelepem sončnem dnevu smo v biatlonski bazi na Pokljuki poiskali trenutno najbolj priljubljenega Hrvata pri nas,  športnika Jakova Faka, ki je pred časom prestopil v slovensko reprezentanco in s tem dvignil veliko prahu na obeh straneh meje. Pri nas se je iskrilo od veselja, saj je prijetni mladenič nosilec dveh bronastih kolajn (z olimpijade in svetovnega prvenstva) in nam torej lahko prinese veliko slave, na Hrvaškem pa je treskalo od razočaranja, saj so izgubili priljubljenega športnika. Zamerili mu pa niso preveč, saj jim je bilo jasno, da nima ustreznih razmer za trening. 

Jakov Fak je naravnost povedal, da takrat, ko so ljudje ugibali o njegovem prestopu, ni spremljal medijev, bral člankov, še manj spletnih komentarjev, ki mu niso bili vedno naklonjeni. Preprosto ga niso zanimali. Zakaj bi se torej obremenjeval z njimi, je bil iskren. »Odmislil sem vse, želel sem se le dobro pripraviti na sezono. Mislim, da sem se pravilno odločil in si naredil uslugo.«

Poleg treznega razmišljanja ima Jakov še nekaj izjemnih značajskih lastnosti. Je umirjen, za svoja leta presenetljivo moder, nekoliko zadržan, a na vsako vprašanje najde hiter in preprost odgovor. Ves čas ostaja športnik, ki ima pred sabo en sam cilj: tekmovati na vrhunski ravni, brez spletk v ozadju. Je  preprost, za svoja leta izjemno zrel in odločen.
V njem ni niti kančka zvezdništva. »Počutim se kot navaden športnik,« je povedal, ko smo ga obiskali na Pokljuki, kjer se večino časa pripravlja na tekme. »Morda nisem povsem običajen predstavnik svoje generacije, saj se manj zabavam in sem stoodstotno usmerjen v šport, a mislim, da je prav tako.«

Prestop izpod ene zastave pod drugo je bila velika odločitev. A stvari so zanj jasne. »Po narodnosti sem Hrvat in to se ne bo nikoli spremenilo, tudi če bi si gledalci tako želeli. Lahko sem le naturaliziran Slovenec. A kljub vsemu se počutim kot Hrvat, ki tekmuje za slovensko reprezentanco.«
Kar po slovensko. Na zadnjih tekmah  je že čutil, da ga je naša športna javnost lepo sprejela. »Verjetno bi to še bolj občutil, če bi se več družil z ljudmi zunaj športa. Veseli me, da je tako in da moji rezultati navdušujejo gledalce.« Deležen je bil velike pozornosti medijev, ki ga ne obremenjujejo. Prav nasprotno. Sodelovanje z njimi ga veseli in prizna, mu medijska pozornost zelo ugaja. Slovencem se je še posebej prikupil, ker tekoče govori slovensko. »Ko sem prišel v ekipo, mi je trener skušal pomagati s hrvaščino, a sem mu dejal, da je bolje, da čim prej preideva na slovenščino. V vseh okoliščinah je težje, če ne znaš jezika, tudi pri delu z novinarji, kar je sestavni del športa,« je razložil športnik, ki obvlada tudi druge jezike, učil pa se je še latinščine in upošteva star pregovor, da se moraš takrat, ko si v Rimu, obnašati kot Rimljan.

Ne potrebujem psihologa! Običajno z vrhunskimi tekmovalci sodelujejo tudi psihologi, a Fak je prepričan, da ga ne potrebuje. »Vem, da je to nenavadno, toda vse je odvisno od posameznika. Prepričan sem, da večina športnikov, ki bi šla po moji poti, ne bi vztrajala tako kot jaz.« Preživeti je moral  kritične razmere v hrvaški biatlonski zvezi, zaradi katerih je nehalo tekmovati več generacij nadarjenih športnikov. »To je bilo uničujoče. Posamezniki so se namestili na položaje in ni pravnega postopka, s katerim bi se jih bilo mogoče znebiti. Zato sem se raje umaknil in šel po svoji poti,« je povedal Fak, ki o tem govori brez zadrege.

Več v Jani št. 1, 4.1.2011