Primož Kozmus in žena Maja sta v Brestanici nedavno odprla hostel. Bolj potiho, brez velikega medijskega pompa, ker za to Primož preprosto nima časa, saj znova trenira na vso moč. Primož je marsikoga presenetil, ko je napovedal svoj nepreklicni odhod iz vrhunskega športa. Podobno ali še večje presenečenje je izzval, ko se je vrnil, in to z ambicioznimi, čeprav tudi realnimi cilji. Tako kot se za svetovnega in olimpijskega prvaka spodobi. Leto premora je Primož vsekakor dobro izkoristil. Poročil se je, tudi to bolj potiho, štiri mesece pa poleg atletike trenira tudi očetovstvo. Super očka je, je povedala žena Maja, medtem ko se je Maria Rosa, zares prikupen deklič, srečno spakovala v Primoževem naročju.

Tistega poznega popoldneva je v Brestanici rahlo naletaval sneg. Družina Kozmus naju je pričakala v hostlu, v katerem v teh mrzlih mesecih seveda še ni toliko obiskovalcev, kot jih Primož in Maja pričakujeta, ko bo topleje. Hostel, ki sta ga uredila v družinski hiši, ki bi šla sicer v prodajo, je namenjen predvsem skupinam otrok in mladih, ki bodo sem prišli na priprave. V okolici je namreč veliko športnih objektov, načrtuje se tudi gradnja atletskega stadiona, tudi z urejenim metališčem. Atletske discipline, kakršna je met kladiva, pač niso povsod zaželene, sploh ne na nogometnih igriščih, saj to kladivo dodobra razrije. Primož si želi, da bi z dobrimi možnostmi za trening teh disciplin zanje navdušili še več mladih, pa tudi njegovo ime in uspehi so za potencialne naslednike zagotovo dobra spodbuda in izziv.

Se v Brestanici sploh kaj dogaja?
Človeku, ki Brestanice in okolice ne pozna prav dobro, tudi sama spadam mednje, se sprva zdi kar malo čudno, da Kozmusov hostel stoji ob glavni cesti v mestu, ne pa kje sredi širnih planjav, prepredenih s tekaškimi, kolesarskimi in kdo ve kakšnimi še potmi. Primož se je ob tem samo smejal in mi zatrdil, da kraj ponuja veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Res pa je, da je za to potrebno sodelovanje vseh v kraju, in za to si prizadevata zakonca Kozmus, od nekdaj zelo zvesta domačemu okolju, obiskovalce pa je treba prijazno usmerjati, jim pokazati, kaj vse je mogoče početi v teh krajih, in jim seveda ponuditi čim več različnih stvari. Zato njuni načrti ne tičijo le v oddajanju sob, ampak tudi v urejenem prostoru ob stavbi, kjer se bo lahko družilo, zabavalo, prirejalo tudi gledališke predstave, pa koncerte. Hostel naj bi postal družabno središče kraja, seveda prilagojeno gostom.

Dolgo se je trudil zanjo
za to, da bo živela tudi ta plat, bo gotovo znala poskrbeti Maja, zgovorna gostilničarjeva hči. Nekoliko mlajša je od Primoža, pa precej bolj zgovorna od njega, ni pa je bilo prav lahko osvojiti. Ja, kar dolgo je vztrajal, je bila odkritosrčna Maja. Povej, da sva se spoznala na morju in na obali zrla v sončni zahod, ne pa za šankom, je Maji navrgel Primož, medtem ko sem jo zasliševala bolj po »babje«. Videti je bilo, da se zakonca odlično razumeta, da se imata rada. Ob vprašanju, zakaj ju torej ni mogoče videti, ko se z roko v roki sprehajata po mestu, sta se mi le prisrčno režala. Glede tega, da se dekleti ne pojavljata v javnosti, sta si precej enotna. Maji ni do tega, niti ne razume povsem, zakaj bi bila Primoževa družina sploh zanimiva za ljudi. Zanimali naj bi jih njegovi dosežki, mar ne? Tisti, do katerih je prišel z vztrajnostjo, predanostjo in disciplino. Primoževo nadaljevanje kariere, tudi naporni in pogosti treningi Maje ne motijo. Tako je pač, kot bi hodil v službo. Primož svoji dekleti pogosto vzame s seboj, zlasti v svojo pripravljalno bazo v Medulinu. Vedno pa tudi ne, saj ni treba, da smo ves čas skupaj, sem ju še slišala reči.

Vse v družini Kozmus je zelo običajno, normalno, če hočete. Tako zelo, da človek zlahka pozabi, da pred njim sedi svetovni in olimpijski prvak.

Več v Jani št. 6, izid 7. 2. 2011