Mateja J. Potočnik

Spoznala sem jo pred devetimi leti. Takrat 16-letna Karin Grom, ki ima downov sindrom, kromosomsko motnjo, ki jo povzroči dodatni 21. kromosom, me je očarala s svojo osebnostjo in sposobnostmi. Dekle je končalo redno osnovno šolo in nadaljevalo šolanje na Ciriusu v Kamniku. Takrat sem seveda spoznala tudi njeno družino in navdušila me je prav tako Karin. V živo sem videla, kako pomembno je okolje, v katerem otroci s to motnjo odraščajo. Vsi malčki se učijo s posnemanjem, »downovčki« pa še toliko bolj. Do tega spoznanja sta prišla Karinina starša Katarina in Zoran že zelo kmalu. Kljub mnogim birokratskim zapletom sta vztrajala, da njuna Karin obiskuje običajen vrtec. Nad njenim napredovanjem v vrtcu sta bila navdušena, zato sta želela, da gre tudi v običajno osnovno šolo. Sprva misija nemogoče se je, ob izdatni pomoči ravnateljice Osnovne šole Trnovo in Karininih sošolcev, končala z uspehom. Skupaj s Karin so zmogli to pot!

Ima poklic. Karin, to strašno vedoželjno dekle, ki, se zdi, živi za to, da se vsak dan nauči kaj novega, je šolanje nadaljevala v Kamniku, v tamkajšnjem zavodu CIRIUS, centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje. Uspešno je končala program za pomočnika administratorja. »Zaključne izpite sem opravila s štirico, imeli smo maturantski ples, bila sem zelo lepa, pa oči in mami tudi. Plesala sem s profesorjem matematike, pri katerem sem pridelala dva cveka. Pa mi je rekel, boš videla, spravila bova na dve. In sva!« Mama Katarina pove, da je bil maturantski ples res nekaj posebnega, predvsem zato, ker je bil v Arboretumu Volčji potok, kjer vedno pripravijo okolje, kot ga vidite samo v filmih. To je njihovo vsakoletno darilo Ciriusu in njihovim dijakom za pogum in zmago.

Med šolanjem je opravljala tudi prakso. In to ne kjerkoli, Karin je posebna, zato je bila posebna tudi njena praksa. Delala je v uradu za človekove pravice, ki ga je takrat vodila Vlasta Nussdorfer. Ko je pripovedovala to zgodbo, me je opozorila, da »Vlasta Nussdorfer zdaj ni več varuhinja človekovih pravic, veste, zdaj je to gospod Peter Svetina, toliko, da veste.« Malce sem zazevala in spreletela me je misel, koliko »zdravih« ljudi pozna ta podatek? V času Vlaste Nussdorfer so imeli zaposleni vsak dan zjutraj delovni sestanek in se ob kavici pogovorili o dolžnostih tistega dne. Dva dni je Karin tiho sedela poleg varuhinje, poslušala in opazovala dogajanje. Nussdorferjeva jo je prijazno pozvala, da tudi ona lahko kaj pove. Karin, ne bodi lena, se je tisto popoldne doma pripravila na sestanek. Naslednje jutro je rekla takole: » Moti me, ker na sestankih klepetate vsepovprek in berete časopise. Imam tudi pripombo, da arhiv ni urejen!« Pri naslednjih sestankih je bilo klepetanja občutno manj, pa tudi arhiv je bil hitro zgledno urejen. Taka je Karin, pravzaprav so vsi ljudje z downovim sindromom taki. Oni pač niso sposobni nositi mask, sprenevedanja in manipulacij v njihovem svetu ni! Tudi to, da Karin prostodušno reče poslovni ženski, da ni primerno oblečena, ker ji krilo ne pokriva kolen, ni zanjo nič običajnega. »Tega se po poslovnem bontonu ne sme, in pika!« Karin že ve, saj je pomočnica poslovnega administratorja po stroki.

Z računalnikom je na ti. Karin je danes odrasla, šola pa se še naprej. Obiskuje zavod IRIS na ljubljanskem Viču, kjer poteka izobraževanje slepih in slabovidnih, zato, ker je bliže njenemu domu.  Zdaj, v času korone, seveda pouk obiskuje »onlajn«. Tega, da je vešča uporabe računalnika, sploh ni treba posebej poudarjati. Na Zoomu se počuti domače, powerpoint ji, drugače kot veliko navadnim smrtnikom, ne povzroča težav. Obvlada tudi slepo desetprstno tipkanje in je to njena trenutna »služba«. » V program Word pretipkavam knjige, ki jih potem prevedejo v Braillovo pisavo,« je povedala, kot da je to povsem običajno. Da človek s posebnimi potrebami pomaga drugim ljudem s posebnimi potrebami. Novinar mora podatke preveriti, zato sem tudi jaz preverila njeno desetprstno tipkanje. Karin ni bilo nič nerodno, vzela je svojo »mašino«, položila roke na tipkovnico in rekla: »Lahko začnete.« Začela sem ji narekovati besedilo in sledila mu je s precejšnjo hitrostjo. Po koncu nareka sem pregledala besedilo in bila spet presenečena – naredila ni nobene napake, pa ne samo to, vse besede so bile napisane slovnično popolnoma pravilno. Še vejici je postavila na pravi mesti! Sicer pa, kaj bi človek drugega pričakoval. Njena izborni govor in pravilno pisanje seveda izvirata iz njenega domačega gnezda. Lahko njej, saj ima ob sebi mamo, ki je doktorica poučevanja in edukacijskih ved! Karin odlikujeta vestnost in velika resnost pri delu. Oni dan je njena mama prišla iz službe in jo zalotila z dvema odprtima računalnikoma na mizi. Na enem je spremljala šolski Zoom, na drugem pa vpisovala telefonska šolska naročila za tople sendviče, kot so jih sporočali učitelji. Mala malica za Karin.

Več v reviji Zarja Jana, št. 12, 22.3. 2021