Revija Jana

No, ta Gelika je v mojem življenju razvpita po tem, da ob jutrih kot sokol preži na svojem lepem balkončku in čaka, kdaj bom na zelenico pod njo pripeljal psa na potrebo. Gledam njo in gledam psa in vem, kaj sledi: ko se z vrečko v roki sklonim, da poberem ostanke Murijevega klavrnega rituala, nastopi Gelikin trenutek. In sika kot predrta guma, me žali, žuga in grozi. Jaz pa stiskam zobe, medtem ko v roki držim polno vrečko – saj sem pobral, za boga milega, kaj bi še rada.

Gelika je vzorčni primer fenomena, ki mu rečem NSH oziroma nepotrebna sosedska hudobija. Recept je preprost: vzemite zagrenjenega, zadrtega človeka, ki bi najraje živel sam zase na Marsu, kjer bi togotno grizel kamenje in žugal švigajočim utrinkom. Namesto na lastni planet ga postavite v gosto naseljeno, dinamično, z otroškim smehom, pasjim laježem in pijanskim dretjem prekipevajočo sosesko. Nakar mu bodisi s čudežem socialne podpore bodisi z izdatno penzijo ali podedovanim bogastvom omogočite opustitev dela, ki bi mu/ji odvrnilo pozornost od iskanja namišljenega krivca za lastno mizerijo – in voila!, vzgojili ste vzorčni primer NSH. Tak človek bo vso svojo energijo namenil kovanju maščevanja zoper svet in obrambi svoje notranje postapokaliptične puščave. Nastrojen proti vsem bo kakor naša Gelika srepel izza svojih okopov, napadal osamljene in po njegovi presoji najbolj šibke izmed sosedov in sklepal občasna opravljavska in šimfarska zavezništva z drugimi NSH – dokler ne bo napovedal džihada tudi njim.

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.