V Sloveniji imamo srečo, da lahko večina državljanov odpre pipo in brezskrbno pije vodo, ki priteče iz nje. Poročila z različnih koncev sveta, da je ponekod voda dražja od nafte in da je vzrok mnogih bolezni onesnažena voda iz mlakuž in nezavarovanih zajetij, saj revnejši del prebivalstva nima dostopa do čiste izvirske vode, so seveda strašna, a nas za zdaj še ne zadevajo. Vendar bi se lahko to hitro spremenilo, če bi dobile nadzor nad vodo korporacije, tudi v Sloveniji ga vsaj nekaj že imajo, ki jih zanima le zaslužek. Zato je nujno, da njihovo namero preprečimo, dokler je še čas, vendar ga ni več veliko.

Brane Golubović je magister upravnih ved, ki je s politiko, predvsem na lokalni ravni, povezan že dolgo, v času, ko je bila predsednica vlade Alenka Bratušek, pa je bil šestnajst mesecev v državnem zboru nadomestni poslanec. Takrat je bil med pobudniki zamisli, da bi pravico do vode zapisali v ustavo, zavzemal se je tudi, da bi Mercator preoblikovali v zadrugo. Zdaj pomaga pri vodenju civilne iniciative Moja VODA = moja sVOboDA.

Ste prvi politični pobudnik vpisa pravice državljanov do vode v ustavo.

 Pobudniki so ljudje, ki so in še vedno podpisujejo različne peticije. Jaz sem samo človek, ki sem imel kot poslanec možnost, da sem ukrepal, danes pa ukrepam kot državljan. Ni mi vseeno, kaj se bo zgodilo s pitno vodo. Preden sem se odpravil na najin pogovor, sem pogledal, koliko ljudi je podpisalo peticije iniciative Za Slovenijo in sVOboDO, da se pravica do pitne vode vpiše v ustavo. Ne boste verjeli, v devetnajstih dneh se je nabralo več kot  26.000 podpisov (op. p.: ta trenutek jih je že mnogo več!). Naš cilj je vsaj 40.000 podpisov.

 Kako se je začelo?

Željo po privatiziranju pitne vode, tudi s pomočjo evropskih institucij, sem aktivno spremljal, še preden sem postal poslanec. Spomnimo se odziva javnosti na predlog direktive EU o podeljevanju koncesij za javne storitve, med katerimi je bila tudi oskrba z vodo. Ljudje so se uprli in z organizacijo Right2Water zbrali slaba 2 milijona podpisov proti privatizaciji. Ko sem marca 2013 vstopil v parlament, sem takoj začel iskati možnost za zaščito vode na dolgi rok. Prav takrat je tudi državni svet (DS) podal pobudo za spremembo naše ustave. A ker DS ne more spremeniti Ustave RS, so se obrnili name.

Tako sem prevzel pobudo, jo dopolnil, zagovarjal in marca 2014 smo jo s 34 kolegicami in kolegi uradno vložili v proceduro. Menim, da bi s takim zapisom v ustavo jasno povedali svetu in Evropi, da je pitna voda v Sloveniji dobrina, ki pripada vsem, in z njo ne mislimo trgovati.

 Je bilo samo to? Brez političnih igric?

Za marsikoga je še danes pitna voda iz pipe nekaj samoumevnega. A treba bo spregledati, da finančnim trgom ni nič več sveto. Vsak od nas se mora zavedati, da pitna vodo nima alternative, da je ne moremo nadomestiti, in da je je glede na naše potrebe vse manj. Pitna voda, v resnici vsa voda, je dobrina, ki bo ljudem omogočala preživetje in razvoj, a hkrati dobrina, iz katere želijo korporacije narediti tržno blago. Zdaj nista več najbolj iskana nafta in plin, ampak je to voda!

 Zakaj prva pobuda ni uspela?

Sprememba ustave je dolgotrajen proces, kar je tudi prav. Slediti je treba ustaljenim postopkom. Konec maja 2013 smo imeli prvo razpravo na odboru za okolje ter nato v Gornji Radgoni avgusta istega leta še javno obravnavo. Sledilo je zbiranje podpisov,  to se je precej zavleklo in me je žalostilo. Nisem mogel razumeti, kako lahko nekateri jemljejo to pobudo z levo roko. Vložitev predloga spremembe 70. člena Ustave RS smo nato izvedli marca 2014 in šele junija je ustavna komisija razpisala prvo obravnavo. Nato so se zgodile predčasne volitve in na mojo veliko žalost je bilo vsega tistega dela v trenutku konec. Še danes se ne morem znebiti občutka, da nekaterim posameznikom preprosto ni bilo do tega, da nam uspe. Se res ne zavedajo nevarnosti, ki nam grozi, ali so zadaj drugi interesi?

 Kdo so bili vaši največji nasprotniki?

Žal se niso nikoli razkrili, ker so delovali iz ozadja. To razumem šele zdaj. Preprosto nekateri niso zainteresirani, da v Sloveniji zaščitimo pitno vodo z ustavo, ker bi to lahko povzročilo efekt domin po vsej Evropi. Poleg tega sem poslušal veliko pomislekov, češ kaj bodo rekle finančne institucije in ali to sploh potrebujemo, saj naj bi pitno vodo dovolj dobro ščitila že zakonodaja.

Zakonodaja je morda res dobra, a jo poslanci lahko z navadno  večino hitro spremenijo. Pa še nekaj  me skrbi. Občinski svet lahko na predlog župana z navadno večino v občinskem svetu podeli koncesijo za oskrbo prebivalstva z vodo korporaciji, tudi tuji, za obdobje do petdeset let, ali pa korporacija enostavno kupi podjetje, ki ima koncesijo za oskrbo z vodo. To se je že zgodilo!

 Kaj se danes dogaja z vašo pobudo?

Ko se je začel novi mandat državnega zbora (DZ), sem vse začel znova. Kljub temu da nisem bil več v parlamentu, nisem obupal. Pritiskal sem na druge,  da moramo ukrepati. Uspelo je in stranke koalicije in opozicijski ZaAB so me povabili na sestanek. Predlagali so mi, da dopolnim prvotni predlog. To sem naredil in aprila 2015 je bil ta ponovno vložen. Kljub dejstvu, da javnost in stroka to spremembo podpirata, je minilo skoraj že leto dni, a se še ne dogaja nič konkretnega. Vendar sem optimist. Ljudje namreč pričakujejo, da bo to  urejeno.

 Kakšen pa je postopek do legitimnosti?

Ustavni zakon o spremembah 70. člena Ustave RS je bil vložen. Sedaj mora o tem odločati ustavna komisija DZ. Ta je ustanovila strokovno skupino za pravico do vode, in ta se mora opredeliti do predloga. Ko se skupina pozitivno opredeli in ko predlog potrdi ustavna komisija, gre predlog za začetek spremembe ustave v parlament, tam je potrebna dvotretjinska potrditev navzočih poslancev. Ko je to sprejeto, se začne razprava, nato odločanje o spremembi ustave. Ustava je spremenjena, če zanjo glasujeta vsaj dve tretjini vseh poslancev. Bojim se, da nas čaka še kar precej dela in prepričevanja. Potreben bo tudi močan pritisk javnosti.

 Bo zadoščal samo vpis te pravice v ustavo?

Ne! V današnji gospodarski ureditvi ni več pomembno, kaj je dobro za človeka in naravo, ampak za multinacionalke oziroma korporacije. In te doktrine niti ne skrivajo. Zato sprememba ustave še ne bo zadoščala. Dobili bi bitko, ne pa vojne.

Se spomnite, kako smo gradili naše vodovodne sisteme? Desetletja, z javnimi sredstvi in udarniškimi akcijami. Danes jih gradijo predvsem s sredstvi EU, in to z namenom, da bo imel vsakdo dostop do pitne vode, ne pa da bi trgovali in ustvarjali dobičke.

Zato je sprememba ustave le prvi korak. Drugi je, da je treba predpise na državni in lokalni ravni s področja oskrbe z vodo sprejemati z absolutno večino. Tretji korak pa bo prenos upravljanja s pitno vodo na neprofitne javne službe, nad katerimi bodo bedeli uporabniki.

Seveda pa bo treba celovito gospodariti z vodnim krogom. Kar pomeni varstvo zalog pitne vode, nadaljevanje gradnje in nadgradnje vodovodne infrastrukture, iskanje možnosti za manjše vodovode s petdesetimi do nekaj sto uporabniki, pospešiti investicije v namakalne sisteme, urejanje vodotokov, zbiranje deževnice, ponovna uporaba odpadne vode in tako naprej.

 Izhod bi bile morda nekakšne zadruge.

Se strinjam! Takšne zadruge imajo tudi nekatere druge evropske države. Moj predlog je, da se v nekem časovnem obdobju – po preteku koncesije, na primer, zagotavljanje oskrbe z vodo prenese na posebne zadruge.

Ustanoviteljica za posamezno območje bi bila občina ali več občin, član zadruge bi avtomatsko postal vsak občan. V ustanovnem aktu zadruge bi zapisali, da mora za morebitno ukinitev zadruge ali celo njeno prodajo glasovati vsaj osemdeset odstotkov vseh članov oziroma občanov. Tako bi bila voda zaščitena, ne samo kot temeljna človekova pravica, ampak tudi po pravilih, ki veljajo v podjetniškem svetu. Spoštovana bi bila tudi ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude vseh občanov.

Vodenje zadruge bi transparentno izvajali usposobljeni ljudje. Ljudi, ki so zdaj zaposleni na tem področju, samo prezaposlimo. Podobno bi lahko organizirali tudi vaške vodovode, ki bi sodelovali kot enakovreden partner ali se pridružili občinski zadrugi.

 Kaj vam pomeni pojem pravica do vode?

V bistvu je vsa voda naša skupna last. Tudi celinska in priobalna. Poglejte, na svetu je okoli 71 odstotkov vode. Dobrih 96,5 odstotka je slane, preostanek je sladka, a slaba 2 odstotka sta v obliki ledu. Torej je vode, ki jo je mogoče uporabljati za pitje, na vsem svetu samo 1 odstotek.

Zato je voda naše največje naravno bogastvo in nuja za življenje. Ne more biti v zasebni lasti. Nihče nam ne sme omejevati dostopa do nje. Predvsem pa se o tem ne moremo pogajati. To pravico imamo in se ji ne smemo odpovedati. Ne glede na ekonomske ali socialne razmere v državi!

Menda je večji del vodnih virov že dan v koncesijo do l. 2035?

Leta 2013 je oskrbo prebivalstva s pitno vodo izvajalo 98 izvajalcev, ki so jih izbrale občine. Od tega ima eno ali več koncesij (po podatkih ministrstva za okolje in prostor) okoli 16 zasebnih podjetij. Med njimi tudi tuja. Zadnji primer je Heineken, ki je s prevzemom Laškega prevzel tudi koncesijo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo v občini Laško. Poleg tega je z nakupom pridobil pravico izkoriščati 12 vrtin in kar 60 odstotkov vode, namenjene živilski industriji, za svojo dejavnost. Samo iz štirih ljubljanskih vrtin vsako sekundo priteče dobrih 100 litrov poceni vode, in tako bo vse do l. 2035.

Ne samo nakup skupine Laško, tudi nakup Droge-Kolinske je bil nakup vodnih vrtin. Njen lastnik, hrvaški Atlantic group, zdaj lastnik znamke Donat Mg, ima pravico do izkoriščanja štirih vrtin. Do leta 2035. In če upoštevamo še prodano Radensko, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, last tujih korporacij.

Zarja št. 8, 22. 2. 2016