Splet

V EU se je v zadnjih 50 letih življenjska doba – povprečno, seveda – podaljšala za približno deset let. Stara celina se stara. Jasno je, da se mora podaljšati tudi delovna doba. Ni pokojninskega sistema, ki bi lahko ljudem, ki so v pokojninsko blagajno vplačevali 35 let, nadaljnjih 40 izplačeval solidne pokojnine. Švedi so to ugotovili že pred leti. Zelo glasno so napovedali, da bodo v prihodnje morali delati celo do 75. leta?! Res je, da je upokojitvena starost marsikje v EU že 67, celo 68 let. Drugje se tej meji približujejo postopoma. Pri nas bomo šele leta 2025 na 65 letih. A Slovenci se ne damo motiti. Kar precej podjetnikov, ki v teh dneh obupujejo nad napovedjo domnevno višjih davkov, že dolgo zlorablja enega od instrumentov socialne države. Čeprav je menda pri nas že kar težko dobiti delavce, se mnogi tistih starih ne trudijo obdržati v delovnem procesu, ravno nasprotno. Eden bolj znanih tovrstnih mehanizmov je čakanje pokojnine na zavodu za zaposlovanje.

Najprej stroški, potem človek. Bom ostala na medijski sceni, ki ji laična in pogosto tudi strokovna javnost zelo rada očita neprofesionalnost, skomercializiranost, odsotnost vsakršne samokritičnosti in družbene angažiranosti. V vsem so odvisni od lastnikov, ki sledijo enemu in edinemu cilju. Dobičku. Tudi nekdaj zelo vplivni mediji niso imuni za tovrstne trende. Žal.

Ne tako dolgo tega mi je kolega novinar iz enega od slovenskih medijev zelo razočaran pripovedoval, kako so ga po mnogih letih dela postavili pred dejstvo. Zaradi »optimizacije« stroškov so ukinili njegovo delovno mesta, njega pa dve leti pred upokojitvijo poslali na zavod za zaposlovanje. Za nič da ne bo prikrajšan. Manjše nadomestilo mu bodo kompenzirali z odpravnino. Volk sit, koza cela. In je šel. Ne po lastni volji in z zelo grenkim priokusom. Le komu bi bil v veselje takšen zaključek življenjske kariere. Spomnil se je očeta in matere, ki sta na dan svoje upokojitve vsak iz svoje službe prišla s priznanji, spominskimi urami in velikimi šopki rož.  Drugi časi, predvsem pa drugi lastniki. Najprej stroški, potem človek. V tej nekdaj menda kar najuglednejši redakciji v državi so na tak način odpustili kar nekaj zvenečih novinarskih imen.

Starost kot profesionalni zdrs?! Druga zgodba. Pred kratkim se je ena od revij odločila za – recimo temu – tematsko številko. Televizija in mladost. Vsaj iz nekaterih izjav eminentnih slovenskih televizijk je bilo jasno, da je televizija medij, kjer je podoba pomembnejša od besede. Konkretno mladosti pred starostjo. So pač televizija. Tisto, kar je vsaj mene presenetilo, je bilo, da je bilo tako razumeti tudi kolegice, ki so tako rekoč vse življenje delale v informativnih programih, ne morda razvedrilnih ali zabavnih. Da je tisto o lepoti in mladosti veljalo izključno za novinarke in ne tudi za novinarje, verjetno ni presenetilo nikogar. Prav posebno poveden pa se mi je zdel poudarek, da so se nekateri gledalci - domnevam, da v duhu časa, anonimno – zato ker je ob pogledu na te »zrele« novinarke trpel njihov izostreni čut za estetiko, obrnili kar na varuha gledalčevih pravic. In če verjamete ali ne, kot pravi Ljerka Bizilj, je varuh, domnevam, da po tehtnem premisleku, ob opozorilih na profesionalne napake, politično pristranskost in nestrokovnost, ki se dogajajo v živih programih, v svojem poročilu objavil tudi ta profesionalni zdrs uredniške politike.

Pri 75 gube ne bodo edini problem. Verjetno ne bi teh intervjujev niti prebrala, če kolegic ne bi poznala in če svoj čas ne bi tudi sama delala na televiziji. Morda še največ v času, ko so se pretekla leta, izkušnje, tudi kakšna zdravstvena tegoba, nenačrtno pridobivanje in potem načrtno izgubljanje kilogramov že dodobra izrisali na mojem obrazu. In priznam, nič kaj dosti nisem naredila za to, da se ne bi. Zavestno. Najprej zato, ker sem še vedno prepričana, da so pričakovanja, ko gre za aktualne, družbeno angažirane in informativne programe, zaradi katerih nacionalno televizijo sploh imamo, povsem drugačna od tistih, ki jih gojimo ob zabavnih in razvedrilnih programih. Vsaj naj bi bila. Drugi razlog pa je povsem moj. V življenju sem že nekajkrat zaradi resnih bolezni morala pod nož in me tja zaradi kakšne gube manj ali več niti s štirimi konji ne bi spravili. Nikoli in nikdar.

A zavedam se, da je meni danes lahko. Le s svojo podobo v ogledalu se moram sprijazniti. Mnoge moje kolegice, morda celo vrstnice, imajo s tem veliko več težav. Ene tudi zato, da sploh obdržijo službo. Saj čisto pragmatična pri vsej tej zgodbi o mladosti in starosti tudi jaz nisem, priznam. V resnici si ne znam čisto dobro predstavljati, kako bi kolegice lahko vodile oddaje, poročale od ne vem kod, ko bodo stare tistih obetanih, za zdaj le »švedskih« 75 let. Pa se mi lepota in gube pri tem niti ne zdijo največji problem.

Mlajši so cenejši. Če govorimo o medijih, se bojim, da se stvari prav na hitro in v kratkem ne bodo kaj prida spremenile. Drugje bo šlo gotovo hitreje. Menda se bo trg, ki mu bo primanjkovale delovne sile – če ne bodo res vsega prevzeli roboti in računalniki –, moral prilagoditi starejši delovni sili. Tudi pri nas beremo o tem. Dodatna izobraževanja, dodatne prilagoditve delovnih okolij, dodatne subvencije … Na hitro pa vse skupaj le ne bo šlo. Sploh če gledamo, kaj se dogaja v praksi. V praksi večina delodajalcev – čast izjemam – stremi za mlado delovno silo. Tudi zato,  ker je cenejša, ker jo lažje odpuščajo, menjajo … Tako se pač klestijo stroški, optimizira dobiček. Ne verjamete? Ne vem, kako je drugje, a pri nas je človek pri 45 težko zaposljiv. Zaradi starosti.

Slovenija je po aktivnem starejšem prebivalstvu na predzadnjem mestu v EU. Na zavodu za zaposlovanje je med vsemi prijavljenimi kar 16 odstotkov takih, ki ob nadomestilu  čakajo na formalno upokojitev. Zakon to omogoča. Delodajalci to s pridom izkoriščajo. Iz poslovnih razlogov ukinejo delovno mesto – kje celo dogovorno – in človek gre v neke vrste pokoj že dve leti prej, preden za to izpolni pogoje.

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.