Decembra se mi malo zmeša: iz racionalnega bitja se prelevim v kuharico in slaščičarko. Decembra se pri nas prav nič ne ukvarjamo s holesterolom, visokim tlakom, domnevno smrtno nevarno laktozo, nasičenimi maščobami, trigliceridi, rdečim mesom in podobnimi grozotami. Decembra pri nas kuhamo in pečemo. Decembra pri nas na mizo prihajajo sama superživila. Tista prava in ne ona, ki se jim tako reče zato, da jih nekdo lahko nenormalno drago prodaja. Pa čeprav večina vsega tega prihaja k nam z gromozanskim ogljičnim odtisom in iz povsem neizsledljivih krajev. In seveda z obvezno nalepko bio ali eko. In se pogosto – o ti smola! – znajdejo na tistih časopisnih straneh, kjer prodajalci ali pač posredniki objavljajo odpoklic tega ali onega izdelka. Pa še kakšni črvički in molji jih imajo zelo radi. Ampak zdravo je pač zdravo tudi za tovrstne podnajemnike.

Skratka, decembra pri nas vlada »cukerpekarski« razvrat. Vas že vidim, kako se zgražate. Prenažrteži, vsega imajo polno rit, pa jim še ni dovolj! Kar je res, je res. In se tudi sama sprašujem, od kod ta neverjetna potreba po decembrskem pretiravanju. Zakaj se mi zdi, da mora biti decembra drugače kot sicer? Saj že nekaj let živiva sama in toliko vsega tudi ne požreva. Tudi ta mladi, ko pridejo, ne.

Verjetno vse to prinašam iz otroštva, takrat so bile stvari precej bolj omejene. Daleč od tega, da bi bila kdaj lačna, nisem bila, a praznike smo večinoma res čakali zaradi hrane. Posebne hrane. Sicer se je pač jedlo tisto, kar je zraslo doma, in še danes imam to najraje na tem svetu. Precej raje kot kakšno sluzasto kislo župo z ušesi, repom in nogicami, kar danes kot neponovljivo specialiteto srkajo novokomponirani gurmani v večernih toaletah in nujno pred kamerami. Da z muko pogoltnjeno ne gre v nič in je primerno za objavo v tabloidih.

Leta skoraj vsako otroštvo idealizirajo: zunaj dolge noči, škripajoči sneg, parklji, znotraj pa toplota in vonj po peči in jedeh. Keksi so se pekli pred božičem. Bili so taki navadni, a stokrat boljši od katerih koli mojih, ki jih obogatim z vsem, kar imam. Okrasim, namakam, barvam. Potica je morala zdržati od božiča do novega leta. Najmanj. Takrat je bilo dovolj tudi mesa. In to je bilo to. Meni pa se zdaj zdi, da mora po pecivu dišati vsak dan. In pečem, kot da so vsi, ki prihajajo k nama, vse leto lačni in ne dobijo nič dobrega in sladkega. Pa niso. In od tod težave s porabo. Saj iz vljudnosti kaj odnesejo, vse pa redko.

In priznam, na to svojo nezmernost nisem prav posebno ponosna. V resnici ničemur ne služi, še meni ne, ko kdaj tam pozno zvečer bentim, ker mi kaj ne gre, kot bi moralo. Še bolj se mi nos povesi, ko kateri od vnukov milo prosi za čokoladico. Ne bi piškota? Ni dobel, reče naš triletnik. Otrok je premajhen, da bi se zlagal. V resnici se posebnim občutkom še najbolj približam, če kdaj kaj pacamo skupaj z malimi ta malimi. Četudi je potem treba tudi tla pomiti, je vredno.

Si mislim, da je kar res, da so morda topli spomini na otroštvo bolj izgovor kot kaj drugega. Morda za privid, da vonj po piškotih lahko odžene vse črne misli in vse, kar ni prav in je narobe. In kar vidimo takoj, ko stopimo iz dišeče kuhinje v vsakdanjo resničnost.

Samo takole mimogrede, ker smo ravno pri hrani! Zadnjič sem za eno od pekarij potrebovala dobra jabolka. Pri najboljšem sosedu jih imajo, kolikor hočete. Kakih deset sort, dvoje celo iz Slovenije, preostale pa iz Hrvaške, Madžarske, Poljske, Nemčije in Slovaške!? Pa imamo menda pri nas jabolk toliko, da ne vemo, kam bi z njimi. Jih je torej res treba uvažati? Celo jabolka.

Pa saj imamo tudi mleka preveč, a je na policah več tujih kot domačih mlečnih izdelkov. Temu se reče globalizacija in je menda blazno v redu???

Očitno nimam samo jaz težav z zdravo pametjo!