Toda časa ni imela veliko, Bilo je videti, da čaka na čudež – dobiti srce približno toliko starega darovalca, kot je sama, približno tako velikega in toliko težkega in z enako krvno skupino, le spol ni bil pogoj. Zdaj je 33-letna Manca prepričana, da je bil njen darovalec moški. »Živim tudi zanj, z njegovim srcem je zame vsak nov dan kot darilo. Sprejemam ga z veliko veliko hvaležnostjo.«

Pred dvajsetimi meseci je Manca dobila novo srce, lahko bi rekli zadnji trenutek. Leže ni več mogla dihati, zato je sedela sključena v dve gubi, zavedala se je, da nima več dosti časa. Le v misli na sinčka Patrika je našla dovolj motivacije in volje za boj, če sešteje vse dni, ki jih je preležala v bolnišnicah, je bilo to takrat polovico Patrikovega življenja. S presaditvijo je na novo zaživela. Zdaj se z vsem srcem zavzema za ozaveščanje o darovanju organov: »Samo en darovalec lahko reši sedem življenj. Zato mi je všeč angleška misel, ki pravi: 'Ne jemljite svojih organov v nebesa, saj bog ve, da jih potrebujejo ljudje na zemlji.« Vsi skupaj bi morali več vedeti o tem.

Ambicije … Manca je bila zdrav otrok in zelo živahna mladostnica. Po dedu in mamici ima umetniško žilico, zato si je želela na fotografsko šolo. Ker ji to ni uspelo, je bila izhod srednja gostinska šola, nato je v Portorožu doštudirala še turizem, fotografija pa je njen konjiček. Ves čas jo je mikalo, da bi se naučila masiranja. Imela je dovolj energije za študij in delo, zato ne preseneča, da je bila določena za skupino študentov, ki so med sezono vodili hotel Bellevue v Bohinju – Manca je bila vodja. Oče njenega otroka je iz Bohinja in po skoraj šestih letih njune zveze je nenačrtovano zanosila. Presenečena je bila še zlasti zato, ker so ji napovedali, da je možnost za to, da spontano zanosi, celo ena proti sto tisoč! Oba s partnerjem sta se strinjala, da okolje njunega začasnega službenega bivališča v Portorožu ni primerno za vzgojo otroka, zato sta se preselila k Mančinim staršem v Novo mesto.

Čajček, lekadolček, počivček. Nosečnost je bila zelo težka, Patrik pa se je rodil kot nedonošenček, težak je bil manj kot kilogram in pol. Ta drobceni otročiček je postal središče njenega sveta. Ob potrditvi zanositve so ji odkrili še tumor na jajčniku in jo opozorili, da je življenjsko tvegano obdržati otroka. Toda Manca se je odločila zanj in v sebi je vedela, da se bo vse srečno izteklo. Sprva se je Patrik zelo počasi razvijal, ni pridobival na teži in pol leta je njegovo življenje viselo na nitki. Zato se ni imela časa posvečati sebi, Prehlade, pokašljevanje, slabo počutje je pripisovala preobremenjenosti. Čeprav so se zdravstvene težave kopičile, je zdravnica menila, da ni nič hudega, in ji je vedno znova priporočala le »čajček, lekadolček in počivček«. Toda to ni pregnalo ne znakov poporodne depresije ne nenehnih prehladov. Tudi to, da je čez noč ostala  brez glasu, se zdravnici ni zdelo vredno resne obravnave. Glas se je sicer vrnil, se je pa težava kmalu ponovila, ko so bili na morju, zdravnik v Luciji je menil, da so potrebni intenzivnejši pregledi. Njegovo obvestilo je predala svoji zdravnici, tam pa je poniknilo, čeprav so bila obdobja s temi težavami vse daljša.

Povedala je, kakšen pogreb želi. Na videz drobnih težav z zdravjem ni in ni bilo konec,  vse manj je jedla in se vse bolj redila, predvsem v trebuh, noge pa so postale kot mortadele, njene oči so se obarvale rumenkasto. Ponovno  je morala v bolnišnico, brez  konkretne diagnoze je bila »pozdravljena«, toda le za kratek čas. Na 30. rojstni dan je po družinski zabavi, ki bi se je sicer zelo razveselila, tokrat pa ji je bila celo odveč, začutila silen pritisk v prsih. Prebedela je noč, ker ni hotela vznemirjati domačih. Zjutraj jo je mama peljala na urgenco, tam so takoj ugotovili pljučnico. Dva dni pred tem je bila na pregledu pri svoji zdravnici, a 'ni bilo slišati nič sumljivega'. Ko sta z mamo na urgenci čakali na izvide, je bila Manca prepričana, da je zaradi strahotnih bolečin in čedalje slabšega počutja z njo konec. Mami je narekovala vse za svoj pogreb – brez cvetja, črnine, naj pride Denis Avdić, da jih bo razvedril in jo bodo pospremili z radostjo.

Srčni spodbujevalnik. Bila je na kisiku, nato še z močnimi zdravili, stežka je sprejela dolgo zdravljenje v bolnišnici tako zaradi sinčka kot tudi zato, ker ni mogla na pomemben izpit za maserko. Takrat še ni vedela, da je njeno zdravje resno ogroženo. Drugega aprila 2012 so odkrili srčno popuščanje. »Ker ste mladi, bomo to sanirali.« Zvenelo je optimistično, toda kmalu se je pokazalo, da ne bo šlo zlahka. Njeno srce je naglo pešalo in vse težje je dihala. Pravo olajšanje je sicer nastopilo, ko je dobila novo zdravilo. Tako učinkovito je bilo, da je od veselja, ker je spet polna moči, z otrokom v vozičku prehodila cele kilometre po obali. Toda niti to ni trajalo dolgo. Njeno srce je delovalo le še 28-odstotno, spet je bila v bolnišnici. Tam je spoznala tudi nove prijateljice, ki so jo bodrile, še zlasti Tadejo, ki je zdaj tudi na listi za presaditev. Za vedno bosta ostali povezani, pravi Manca in doda, da je to prijateljstvo  najlepša plat te zgodbe.

Na začetku leta 2013 je bila v bolnišnici tri mesece skupaj; poleg že znanih težav je prebolela še gripo in nekaj viroz. Na vidiku sta bili dve možnosti, presaditev matičnih celic ali pa srčni spodbujevalec. Dobila ga je junija 2013, toda žal ni prinesel pričakovanih rezultatov. Njeno srce ni bilo dovolj močno. Ponovno je bila polna vode, trebuh, noge, vse je zatekalo. Njeno stanje se je pospešeno slabšalo.

Transplantacija – že včeraj, ne šele jutri! Manca šele zdaj ugotavlja, da je bila ves čas preoptimistična, upoštevala je le svetle možnosti. Prizna, da je v tem obdobju domačim veliko lagala, da ne bi bili preveč prestrašeni in bi jim prihranila skrbi. Na to, da je bila že uvrščena na nacionalno listo za presaditev, je kar pozabila. Ko je neki petek prišel klic, da mora nujno v bolnišnico, je mirno dejala, da so na morju in lahko pride šele v ponedeljek. In ta ponedeljek so ji zelo direktno povedali, »da je transplantacija nujna že včeraj, ne jutri«. Mama, ki je bila z njo, je bila pretresena, saj se ji niti sanjalo ni, da je z Manco tako hudo, šokirana je bila tudi Manca. »Dolgo sem kazala svoj vesel obraz, nisem jamrala, obnašala sem se, kot da mi gre vseskozi le na boljše. Tudi zdravnikom sem zatrjevala, da se dobro počutim. O tem sem bila prepričana, ker nisem slišala glasu svojega telesa. Zdaj vem, da to ni bilo prav, takrat pa si nisem mogla priznati, da sem tako zelo bolna.« V bolnišnici so ji dodelili sobo z balkonom in samostojno kopalnico, to mora biti pa zelo resno, si je rekla.

Srce je prišlo, srce! Manj kot leto in pol je preteklo od ugotovitve srčnega popuščanja (2. aprila 2012)  do presaditve ( 25. septembra 2013 ). Najprej so sledili številni pregledi, od ginekoloških do stomatoloških, nato je v bolnišnici čakala na čudež, na srce človeka, ki ima enako krvno skupino, ki je približno enako velik in enako težak, le spol ni pomemben. Čakala je in premišljevala – marsikaj. V sredo, 25. septembra, pa jo je sestra zbudila že okoli petih zjutraj in ji vzela kri. Zakaj je pa to tako nujno sredi noči, se je spraševala Manca. »Potem pa mi je šinilo, srce je prišlo, srce! Ne da bi dobila potrditev, sem klicala domov očeta, ki zgodaj vstaja, in poslala še nekaj sporočil. Ne spomnim se, kdaj sem bila tako vesela kot takrat.« Ko je prišla k njej zdravnica, da ji pove veselo novico, je Manca 'že vse vedela': »Vem, gremo, gremo … Hotela sem kar peš v operacijsko, pa protokol tega ne dovoljuje.« Operacija je trajala 12 ur, popolnoma pa se je zbudila v petek. »Bila sem vsa v cevkah, toda živa! Srečno in zmagovito sem se počutila.« Še isti dan so jo na njeno željo dvignili na noge in hitro je tudi sama shodila. In ta isti dan, ko se je zbudila iz narkoze, je na postelji  že sedela po turško, tako sedi vedno, kadar se počuti zares odlično, zato so se tudi njeni starši lahko oddahnili.

Notranjih organov ni etično gledati. Še pred presaditvijo je zdravnikom povedala, da si želi videti in prijeti svoje srce ter se z njim pogovoriti, pa to pri nas ni mogoče. Zaman jih je nagovarjala, da bi se lahko od svojega srca poslovila ter končala ta prvi del življenjske zgodbe. Odgovor se je glasil, da to ni etično. »Žal mi je, saj se počutim, da nisem vsega izrekla. Končno je bilo to moje srce!«

Vrnitev domov že po 12  dneh je bila zelo čustvena. Patrik je pregledal  rano na prsih, jo spraševal, ali jo še kaj boli in ali je zares zdrava. Strah pred bolnišnico, boleznijo in smrtjo mu je zlezel v kosti. Čeprav si je Manca prizadevala, da bi prišel k njej na obisk le, kadar se je približno dobro počutila, je otrok vendarle zaznal resnost njene bolezni in trepetal za mamico. Še vedno je čutiti njegovo skrb, čeprav ima dnevno »dokaze«, da je mamica zdaj zdrava in vesela, bolj kot kdaj prej.

Povsem spremenjena. Kmalu po presaditvi pa se je Manca začela korenito spreminjati,  nič več ni nosila hlač, od katerih se prej ni ločila, na vrsti so bila krilca. Na začetku se je obremenjevala zaradi rane oziroma vidne brazgotine, zdaj ne gleda več na to. Tudi s pečenim piščancem, ki je bil vse do operacije njena najljubša jed, je nihče več ne more razveseliti, prej nasprotno! Spremenil se ji je okus, všeč so ji povsem druge vonjave kot nekoč. Največja sprememba pa je, da nenehno prepeva različne pesmi in pri tem vidno uživa. »Neprepoznavna je,« pravi njena mama. Tako kot je za vse, ki jo poznajo, nov njen gromki smeh. »Že navsezgodaj jo slišimo smejati se, kot bi stresala orehe. Veliko govori, rada nas zabava, pripoveduje nam 'štose',« našteva mama, ki jo mora včasih kar ustaviti, ker tega pri njih preprosto niso navajeni. Sicer je od presaditve Mančina mama, ki je izvrstna klekljarica, v zahvalo izdelala tudi več lepih čipkastih src za njo in za tiste, ki so ji pomagali. Okvirjeni s sten govorijo o srcu, ki je še mnogo več kot le črpalka.

Živim za naju oba. Na posvetu slovenskih kardiologov na temo Žensko srce, ki je potekalo v Novem mestu, je imela uvodni nagovor. Povedala,  ne prebrala,  je spontano in odkrito o svojih občutjih in dvorano osupnila in ganila. »Vsak dan sem hvaležna za  to srce. Ne sprašujem se, od koga je, ker me ta misel takoj zamori, vseeno pa pomislim nanj, kajti zdaj živim tudi zanj.« Manca je namreč prepričana, da je njen darovalec moški. To so ji še potrdile sanje: »Za tretji rojstni dan mi je oče kupil mucko Taco, ki je živela kar 21 let. Bila je moj drugi jaz, zelo sem jo imela rada. Po njeni smrti sem pogosto sanjala, da si hodiva nasproti, skupaj pa v nobenih sanjah nisva mogli priti. Po presaditvi se mi je v sanjah pojavil moški, ki ni imel obraza. Šel je proti meni in v naročju nosil Taco.«     

Postanite darovalci. Manca si je zadala nalogo ozaveščati ljudi o pomenu darovanja organov. Na to njeno poslanstvo se je spomnila Mančina znanka in njena soimenjakinja, ko ji je nepričakovano umrla mama. Kljub šoku in žalosti je poskrbela, da so mamini organi rešili pet življenj v tujini in doma. Podarila je ledvica, jetra, šarenice. »Informacij o tem, da se je nekdo na osnovi moje zgodbe odločil darovati organe po smrti najbližjih (ali pa da se je odločil postati darovalec, za kar je treba podpisati  določen formular), je veliko. To mi veliko pomeni in me zelo razveseli. Po vsem, kar sem doživela, je to nekaj najlepšega.«

Zgodba s srečnim koncem. Presaditev srca kot vsakega drugega organa je zahteven proces. Manca mora vsak dan zaužiti goro zdravil (vendar pol manj kot takoj po operaciji). Tudi pri jedi ima določene omejitve, še nekaj mesecev po operaciji ni smela  uživati sveže zelenjave in sadja, božanskega okusa prve banane po  dolgih mesecih zato ne bo nikoli pozabila. Še vedno pa ne sme domačih mlečnih ali mesnih izdelkov, brokolija,  grenivke in školjk. Sicer pa živi in dela tako kot takrat, ko je bilo njeno srce še zdravo. Je invalidsko upokojena, pokojnina pa ji ne omogoča preživetja. Z otrokom sta ostala sama pri njenih starših. K sreči ima Manca ustvarjalno in optimistično naravo in zlate starše. Zato je kljub brazgotinam na duši in telesu njena zgodba srečna. »Čeprav pogosto nisem bila slišana, kadar sem iskala pomoč, sem jo dobila v ključnih trenutkih od  posameznih zdravnikov do darovalca. Brazgotine so dokaz, da sem pri svojih 33 letih dala že marsikaj skozi in se nisem vdala. Verjela sem vase in v zdravnike, zato sem tudi preživela. Čeprav se sliši čudno, sem hvaležna za vse, kar sem se mi je zgodilo. Postala sem boljši človek, bolj cenim malenkosti, ki sem jih nekoč doživljala kot samoumevne, zato je moje življenje  lepše in boljše. Moja težka  zgodba ima torej srečen konec.«

OKVIR: Največ presaditev na svetu! Prvo presaditev srca v Sloveniji so zdravniki UKC Ljubljana opravili decembra 1990. Tako smo se pridružili elitni skupini držav, kjer je potekalo tovrstno zahtevno zdravljenje.  Do leta 2000 so bile na leto opravljene približno tri presaditve; največja težava pa je bilo pomanjkanje ustreznih organov, saj jih je bilo mogoče pridobiti le od slovenskih darovalcev. Leta 2000 se je Slovenija pridružila skupini Eurotransplant (v njej so še Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija, Hrvaška in Madžarska) in s tem se je dostopnost do ustreznih organov precej zboljšala. Hkrati se je nekoliko povečala tudi ekipa in število presaditev se je med letoma 2000 in 2008 povzpelo na približno šest na leto, v zadnjih petih letih je povprečje 17. Število presaditev se nenehno povečuje, leta 2012 je  ekipa UKC opravila 28 presaditev srca, naslednje leto 30, lani pa že 33. S temi podatki smo v  Sloveniji  dosegli največ presaditev na milijon prebivalcev na svetu.