In hromi bodo shodili ...
Nedavno je svet obšla novica, da so poljski zdravniki 38-letnemu Bolgaru Dareku Fidyki, hromemu že štiri leta (po prometni nesreči), z operacijo z matičnimi celicami iz nosu vrnili sposobnost gibanja okončin.

Kitajski strokovnjaki so na sledi genetski metodi, ki naj bi paraliziranim vrnila sposobnost gibanja. Američani pa so objavili, da prvi štirje bolniki s poškodovano hrbtenjačo lahko hodijo s pomočjo epiduralnega elektro stimulatorja.
To raziskavo, ki se bo nadaljevala z vključitvijo naslednjih 12 poškodovancev, financira fundacija Dane in Christopherja Reeva. Čeprav metoda še vedno sodi med eksperimentalne, se je zanjo prijavilo že 4000 bolnikov (v ZDA imajo več kot milijon ljudi s tovrstno poškodbo hrbtenjače). Kako zadeva deluje, še ne vedo razložiti, saj so zdaj okupirani s tem, da bolnikom pomaga. Žal ne sloviti igralec Christopher Reeve ne njegova žena Dana tega uspeha nista dočakala, za paralizirane ljudi pa je to nova luč na koncu povsem temnega tunela.
Z geni nad dolgotrajne poškodbe. Na drugem koncu sveta, v kitajskem Hongkongu pa na University of Science and Technology proučujejo drugi možni način poprave tovrstnih poškodb. Prof. Kai Liu je izumil način, kako aktivirati aksone, živčna vlakna v hrbtenjači miši z dolgotrajno poškodbo v tem predelu. Miši so bile poškodovane več kot 12 mesecev. Njihova povprečna življenjska doba je med dvema in tremi leti, torej je eno leto za približno 25 let človeškega življenja. Zato znansvetniki upajo, da je njihov način primeren tudi za zdravljenje dolgotrajnih poškodb; na primer, da je bolnik paraliziran že deset let ali pa tudi več. Tehnika ima opraviti z geni: enega odstranijo, drugega pa spodbudijo, to povzroči, da se poškodovani aksoni regenerirajo in ponovno vzpostavijo povezavo. Liu namreč pravi, da nevroni v možganih po poškodbi ne odmrejo. Če bi našli način za vzpostavljanje povezave hrbtenjače z možgani, bi lahko obnovili popolno delovanje celotnega telesa. Upa, da je s svojimi sodelavci na pravi poti, da dosežejo prav to. Vendar jih čaka še veliko dela. Glede tega so Američani precej naprej, saj je elektro stimulacija že na voljo za bolnike, čeprav še v preizkusni obliki. Ta metoda bo mogoča za vse šele, ko bo dokazana varnost in učinkovitost na daljše obdobje z več bolniki.
Uspeh z matičnimi celicami iz nosu. Metoda, s katero so poljski strokovnjaki pomagali Bolgaru Dareku Fidyki, je prišla iz Velike Britanije. Gre za vbrizganje določenih matičnih celic iz globine nosne votline na območje poškodbe. To so posebne celice (OEC), ki popravljajo živčne celice, vpletene v čutilo za voh. Ko so jih vbrizgali na mesto poškodbe hrbtenjače, se je ta začela obnavljati. Poškodba se je popravila v petih tednih, vendar je Darek potem potreboval še 19 mesecev intenzivne vadbe, da se mu je vrnil občutek v okončinah in sposobnost za hoteno premikanje. Sledilo je še šest mesecev terapije, da je lahko hodil. Zdaj ima še omejeno sposobnost za hojo z opornicami in hojco, vendar živi v upanju, da niti to ne bo vedno potrebno. Fidyka je verjetno prvi človek na svetu, ki je po tako hudi poškodbi hrbtenjače ponovno shodil. Tehniko so razvili na University College of London pod vodstvom prof. Geoffreyja Raismana. Kot rečeno, so Dareka operirali poljski strokovnjaki pod vodstvom dr. Pawela Tabakowa na eni najboljših ustanov za tovrstne posege na svetu na Wroclaw Medical University.
Doslej kot priporočljiva izbrana metoda za zdravljenje teh poškodb še vedno velja vztrajna vadba. Vendar so raziskave po vsem svetu zelo razširjene, se dotikajo različnih področji, zato je mogoče pričakovati, da bodo njihovi rezultati kmalu dosegli tudi nas in pomagali našim bolnikom.
***
Christopher Reeve rešitve, ki jo je sponzoriral, ni dočakal
Mlajši, ki se navdušujejo nad Supermanom, se ga ne morejo spomniti. Bil je prvi filmski Superman nove dobe. Po materini in očetovi strani je bil iz bogate družine, ki po rodu sega do potnikov na ladji Mayflower (ladja, ki je pripeljala leta 1620 prva 102 naseljenca na ozemlje današnjih ZDA). Christopher je končal izobraževanje na znani univerzi Cornell, študiral je igralsko umetnost in nastopal v številnih predstavah po državi. Na univerzi Julliard (tja se je vpisal vzporedno) je bil njegov sošolec Robin Williams. Pogosto sta bila edina dva študenta pri katerem od predmetov. Christopher Reeve torej ni bil le čeden igralec z napetimi mišicami. Podpirala ga je Katherine Hepburn, ki je imela ostro oko za nadarjene igralce. Zlobneži so celo namigovali, da sta imela skrito romanco, ko je bilo njemu kakšnih 22, njej pa 67 let. Prej je verjetno, da je s Katherine prijateljeval Christopherjev oče.
Supermanovo prekletstvo. Ko je dobil vlogo Supermana, je tehtal 86 kilogramov, to pri višini 193 centimetrov ni veliko. Sam se je opisal kot koščeno oso. Vendar je zavrnil, da bi ga filmski maskerji obložili z umetnimi mišicami pod kostumom. Raje se je odločil za izredno naporni dvomesečni trening. Ko se je snemanje začelo, je imel za 14 kilogramov več mišic, pri snemanju drugega dela filma pa še več. Za snemanje filma Ana Karenina se je naučil jahati. Ker mu je bil ta šport zelo pri srcu, si je kupil konja Bucka. Z njim je prebil veliko ur in se odločil, da se bo preizkusil na tekmovanju v dresurnem jahanju Virginiji. Tam pa se je Buck pred tretjo oviro tako sunkovito ustavil, da je Christopherja vrglo naprej, da je z vratom pristal na oviri in si dobesedno zdrobil prvo in drugo vretence. Po nesreči je ostal kvadroplegik, hrom od začetka vratu (od lobanje) navzdol.
Pomoč otrokom. Z dobrodelnostjo se je ukvarjal že pred nesrečo. Razveseljeval je bolne otroke v okviru akcije Zaželi si, sodeloval je tudi pri mednarodni dobrodelni fundaciji Save the Children (Rešite otroke). Po nesreči, ko je bil povsem na dnu, depresiven in je razmišljal o samomoru, mu je njegova žena rekla, da ga ima rada, kakršenkoli je in da bo sprejela in podprla vsako njegovo odločitev (tudi če bi hotel končati svoje življenje), a da mu bo stala ob strani vse dni. Po tistem o samomoru ni več razmišljal, pač pa se je vrgel v delo. Še vedno se je ukvarjal s filmom, predvsem pa je ustanovil svojo fundacijo za raziskovanje možnih načinov zdravljenja ljudi s poškodbami hrbtenjače. Podpiral je raziskave z matičnimi celicami, trdno je verjel, da imajo veliko prihodnost. Leta 2000 so se Christopherjeve gibalne sposobnosti nekoliko izboljšale. Ko pa je zgodaj jeseni leta 2004 zbolel zaradi okužbe, se mu je ponoči ustavilo srce. Star je bil 52 let. Njegova žena je za pljučnim rakom umrla dve leti za njim.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se