Njeno prvo knjigo Pa jo imam … mi je podaril dr. Uroš Ahčan kot obvezno branje pred prisostvovanjem pri operaciji za rekonstrukcijo dojke in pisanjem članka. Prebrala sem jo na mah, tudi drugo Štirje letni časi – strah ali jeza, ki je ravnokar izšla. Avtorica Darja Rojec, ženska, ki jo je pri štiriintridesetih letih pretresla diagnoza rak dojke, pred slabimi štirimi leti pa enaka diagnoza na drugi dojki, je medtem prestala še odvzem jajčnikov (rak je bil hormonske narave), preživela boj z mesojedo bakterijo in hudo menopavzo ter si dovolila sanje o novi dojki (zdaj ima celo dve), v obeh knjigah iskreno in brez sprenevedanja opisuje težko pot rakavih bolnic predvsem skozi svoje čutenje. Zato da bi olajšala življenje bolnicam, da bi jih potolažila, poučila in jim razložila, da je bolezen tudi priložnost za – imeti se rad!

Ob prebiranju vaših dveh knjig se mi zdi, da gre poleg tega, da hočete pomagati drugim bolnicam, tudi za neke vrste samopomoč, lajšanje lastne stiske?
Morda, čeprav sem vse svoje zelo velike stiske, depresijo, rešila v naravi. Že po prvi bolezni in tudi sedaj, po drugi, sem zelo veliko v naravi, gozdu, na morju, tudi delam raje na vrtu kot v kuhinji: zadnje čase smo kar zamenjali vloge – jaz sem zunaj, mož v kuhinji. Kadar se pripeljem na morje, kadar ga zagledam, mi poskoči srce: čutim takšno energijo, takšno veselje, jod, ki ga morje izhlapeva – neizmerno sem vesela. S  psom grem doma vsak dan na sprehod in seveda grem k svoji smreki, ki jo moram objeti in pobožati. V naravi se misli zbistrijo, tako je, kot da bi mi veter odpihnil vse tegobe, zunaj postane vse laže.
Zdi se mi, da ni več tako zelo hudo, kadar človek lahko piše. Ste začeli pisati po tem, ko bolečina ni bila več tako huda?
To je res, zagotovo je tako. Takrat ko sem prišla iz bolnišnice, ne bi mogla pisati in napisati knjige, ker sem imela toliko dela s seboj; toliko je bilo opravkov, strahov, da nisem mogla pisati. Toda vse, kar se je dogajalo, bolečine, strah, ostane v spominu, zato sem lahko pozneje opisala vse, kar se mi je dogajalo: natančno vem za vse dogajanje pred šestnajstimi leti v bolnišnici, vem, kaj mi je rekel kateri od zdravnikov, vem, kako sem doživljala, trpela. Ti spomini ostanejo.

Ker so se globoko zarezali v vas. Če ne bi bili sposobni iskrenosti in poštenega odnosa do dogodkov in sebe, teh dveh knjig bolnice ne bi zmogle sprejeti. Pisali ste tudi o intimi.
Zagotovo, strinjam se, da knjige verjetno ne bi sprejele. Glede pisanja o intimi nimam težav – vse to sodi zraven, bolnice to doživljamo na poti bolezni in ozdravitve: od depresije, do spolnih problemov in težav z otroki. Vse to obstaja, ne vem, zakaj bi kaj takšnega prikrivala.
V knjigi ste napisali, da ne boste nikoli več sami, da vas vedno spremlja senca – rak.
Zaradi tega, ker človek, ki je prebolel raka, vedno, ob vsaki zdravstveni težavi, bolečini, ki traja dlje časa, ne pomisli na, recimo, pljučnico, ampak na raka. Kaj pa, če je rak? To vprašanje kljuva po možganih in vsaj pri meni je tako, da moram na to vprašanje dobiti odgovor: odidem na Onkološki inštitut k zdravniku, naredimo preiskave, pojasnimo stanje in potem sem dobra – bolečina kar mine. Ta strah in bolečina sta psihična, čeprav me ni strah ves čas.

Duša je ranjena, ne?
Duša je ranjena. Včasih je tako smešno, kadar ženske sprašujejo, kakšno dozo sevanja bodo dobile, če bodo šle na mamografijo – to vprašanje se mi zdi eno najbolj neumnih zaradi tega, ker smo sevanju izpostavljeni marsikje, blizu računalnikov, zunaj, na letalu. Vendarle je en pregled z rentgenom manjše zlo, kot da imaš raka in ga ne odkrijejo.
Čeprav sem kar empatična in sem sodoživljala raka z meni dragimi osebami, si v resnici in povsem ne morem predstavljati občutkov, globine strahu, groze, ki preveva človeka, ki sliši diagnozo rak. Zdi se mi neopisljivo, če ne doživiš.
Veliko ljudi reče: ja, saj vem, kako ti je, saj sem imela sorodnico z rakom. Nihče ne more vedeti, kako ti je, prav nihče. Samo tisti, ki je prebolel to bolezen, ve, kaj čutiš. Ker so to posebni občutki, posebna bolečina in poseben strah.

Vendarle ste polni energije, volje, veselja, ki je odganjalec strahov in bolečine.
Zagotovo. Pa tudi to, da imaš ob sebi družino, prijatelje, s katerimi se lahko poveseliš. Saj veste: mož gre v službo, otroci po svoje in zelo sem vesela, da imam sosede in prijatelje, s katerimi smo veliko skupaj – hodimo, kolesarimo ali praznujemo – živimo. To je moto vseh izletov z bolnicami: doma pustimo probleme, gremo za nekaj dni stran, se veselimo in šalimo, tam smo lahko to, kar smo – bolnice.

Več v Jani št. 43

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ