Umetniške slike še ne dvanajstletne Neje Zrimšek Žiger so vesele, polne živahnih barv, podob iz narave. Človeka navdušijo že na prvi pogled, do konca ti vzame sapo, ko izveš, da jih je naslikala z nogami. Zgovorna samozavestna deklica se je namreč rodila brez rok. A se je življenju brez njih hitro prilagodila. »Bolj kot to, da nimam rok, me motijo težave s hrbtenico. Pa to, da recimo ne morem več smučati, kot sem lahko še pred operacijo pred tremi leti,« pravi deklica, ki podira meje, ki se nam zdijo nepremagljive.

Njena mamica Barbara je imela povsem normalno nosečnost, zato je bil šok ob porodu, ko so ji povedali, da sicer krepka dojenčica nima ročic, toliko večji. »Prej nisem imela stikov z ljudmi, ki bi bili drugačni. Poznala sem le downov sindrom,« se spominja. Zdravniki so domnevali, da bi se to lahko zgodilo kot posledica viroze, ki jo je Barbara prebolela na nogah (a vso nosečnost ni pojedla niti ene tablete), čeprav sama temu seveda ne verjame. Pa saj to ni bilo niti več pomembno, pravi Barbara. »Zakaj bi ugotavljala, zakaj se je to zgodilo ravno meni? Gotovo se je zgodilo z razlogom in je za moje življenje že pomembno. Pravim, da se takšni sončki rodijo najboljšim ljudem, ki imajo dovolj moči, da se s tem spopadejo in normalno živijo,« pravi. Z možem sta kmalu po Nejinem rojstvu začela gledati naprej in se s tem, da njuna deklica nima ročic, nista obremenjevala. »Prijatelji so nam pošiljali slike in filmčke ljudi s podobnimi težavami. Rekli smo si, če so zmogli oni, bomo tudi mi! Od začetka smo živeli povsem normalno in Neja je delala vse, kar smo delali mi.«
Spontano je uporabljala nožice. Ko je rasla in se začela igrati na tleh, so po stanovanju razgrnili blazine. Od nekdaj so se vsi, Neja ima še tri leta mlajšega brata Anžeta, igrali na tleh in to še zdaj počnejo. »Kar smo mi prijemali z rokami, je ona povsem spontano prijela z nožicami.« Vse jo je zanimalo, zato je rada raziskovala – z nogami, seveda. Kmalu je začela risati, poskušala je igrati na ksilofon, uživala je s kockami lego. Zaradi težjega vzpostavljanja ravnotežja je shodila pri dveh letih in pol, je pa zato zelo zgodaj začela govoriti in bila od nekdaj prava klepetulja, se smeji njena mamica. »Po mami sem klepetulja, po očetu pa ekonomistka,« hitro doda Neja. Kmalu po tem, ko je shodila, so jo postavili na smuči, drsala je, z nogami se je naučila jesti, skratka, redko se je pojavila kakšna stvar, ki je Neja ne bi zmogla. A vse večji problem je postajala hrbtenica. Že pri šestih mesecih se ji je namreč začela kriviti. Imela je hudo skoliozo, ki ji je že stiskala želodec in druge notranje organe. Pri osmih letih je imela komaj štirinajst kilogramov.

Več v Jani št. 43, 25.10.2011