Mateja J. Potočnik

»Leta po koncu boksarske kariere sem preživel na življenjskem vrtiljaku. Bil je pravi cunami, mlel me je, ko sem padel iz sveta vrhunskega športa, kjer mi je bilo vse jasno, kjer je bilo vse do pičice zorganizirano in podrejeno meni, mojim treningom in tekmam, v 'običajno' življenje. Dolga leta je bilo vse podrejeno mojemu športu. Veliko ljudi se je trudilo in delalo stvari namesto mene. Tudi tiste, ki bi jih sicer zmogel sam. Tako ni bilo niti časa za razmišljanje, kaj šele da bi sam izpeljal kakšno idejo. Nato pa se nekega dne zbudiš in se moraš spoprijeti z vsakodnevnim življenjem, kakršno živi na milijone ljudi, ti pa se v tem nikakor ne znajdeš,« začne svojo pripoved Dejan in iskreno prizna, da je potreboval dolgo časa, da se je privadil novemu ritmu. V letih vrhunskega športa in jasnih pravil, ko je dodobra naštudiral svoje in nasprotnikove prednosti ter slabosti, je zaradi popolne osredotočenosti, v kateri ni prostora za motilce, saj v nasprotnem primeru uspehov ne bi bilo, »pozabil«, kaj vse še zna, zmore ali si želi. Zato je bilo po koncu tekmovalne poti tudi veliko preizpraševanja, kaj si želi početi, pa tudi vživljanja v družinsko življenje.

Peklenske bolečine v vsakem milimetru telesa. »Potem je bilo tu še moje telo, ki me je bolelo v vsakem sklepu in mišičnem tkivu. Skoraj četrt stoletja treningov in tekem je pustilo svoj davek. Zavedal sem se, da je moje telo razsuto, a sem si zatiskal oči, kako hudo. Mislil sem, da mi bodo prihranjene poškodbe in posledice ukvarjanja z boksom na vrhunski ravni. A ni bilo tako. Bolečine so bile peklenske, kar nekaj časa nisem spal več kot dve uri na noč, saj sem se nenehno zbujal zaradi bolečin. Med hojo so moji sklepi rožljali. Obiskoval sem zdravnike in fizioterapevte, na koncu pa ugotovil, da se bom najbolje zacelil kar sam, saj poznam svoje telo. Spet sem moral v telovadnico na trening, da sem si okrepil mišice, in bolečine so počasi izzvenevale, telo pa se je začelo obnavljati. Da kolikor toliko normalno funkcioniram, potrebujem od štiri do pet treningov na teden,« pove Dejan, ki je pri 46 letih v zelo dobri kondiciji in nima niti sledi o kakšnem odvečnem kilogramu ali začetku (krize) srednjih let. Vajen trdega dela, je redne preventivne treninge vzel kot nekaj nujnega za normalno življenje in delovanje. Zelo boleč pa je bil tudi poslovni knockout, ki ga je doživel tik po koncu kariere.

Poslovno na kolenih. »Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem po zadnjem dvoboju v nedeljo prišel domov, v torek pa se je zgodila poslovna katastrofa. Zapirali so dvorano, katere lastnik sem bil. Zaupal sem poslovnemu partnerju, da bova dobro sodelovala, a je šel v stečaj. Poslovno so bili res težki časi, a nikoli nisem dvomil o ponovnih uspehih,« je iskren nekdanji športnik, ki je  zatem veliko užitka našel kot trener, imel je individualne in skupinske ure, timbildinge, bil je motivacijski govornik na raznih dogodkih, promotor boksa, športa in zdravega življenja.

Več v reviji Jana, št. 27, 5. 7. 2022