Drago Wernig

Ko je Kek pred dnevi odstopil s položaja trenerja Rijeke, se je Armadi, tako se imenujejo najzvestejši navijači kluba, sesul svet. Od svojega ljubljenega vojskovodje so se poslavljali v solzah in s spoštljivim trepljanjem po ramenih. Človeka, ki je tvojemu mestu po 70 letih vrnil naslov in občutke prvaka, pač težko pustiš drugam.

»Neki Slovenec« jim je odčital lekcijo. Ko je 57-letni mariborski nogometni trener pred dobrimi petimi leti prevzel treniranje moštva z Reke, so ga mnogi hrvaški komentatorji pričakali vzvišeno in »na nož«. Kako naj bi tujec, sploh pa neki Slovenec, lahko kakorkoli pomagal hrvaški ekipi, ki je bila nekoč zdavnaj močna in zmagovita, nato pa je leta in leta zgolj životarila v sivem in dolgočasnem povprečju, so se spraševali. Isti ljudje so ga pozneje razglasili za najboljšega nogometnega trenerja na Hrvaškem in ga zdaj dosledno naslavljajo z gospodom. Razumeli so lekcijo o pristopu in obnašanju, ki jim jo je odčital.

Reka, mesto in njeni prebivalci, je zares že zelo pogrešala zmagovito nogometno moštvo. Kot vemo, vsak športni uspeh »naših« dvigne samozavest vseh okrog njega, o tem smo se neštetokrat prepričali tudi sami tako na ravni naroda kot na ravni lokalnih okolij naših šampionov.

Psihologija stadiona. Nogomet je šport, ki ponuja pot iz revščine do zvezd. Prav Hrvat Luka Modrić, na primer, je eden tistih fantov na tem planetu, ki jim je to uspelo. Nogomet je tudi eden od športov s še posebno silovitim čustvenim nabojem. Dogajanje na nogometnih stadionih precej natančno odraža razmere in stanje duha v neki družbi oziroma okolju. Neuspešna moštva so navadno odsev neuspešnega okolja. In nasprotno, če je ekipa uspešna, se bolj uspešni, samozavestni in zmagovalni počutijo tudi njeni navijači. Psihologija stadiona vam veliko pove o življenju ljudi, ki živijo okrog njega in z njim.

Reka ga je potrebovala. V nogometu, in tako je v državah povsod po svetu, se med drugim vedno še posebej ostro spopadata periferija in središče države: Maribor proti ljubljanski Olimpiji, katalonska Barcelona proti kraljevemu madridskemu Realu … Nogometa ni brez politike, prav na Hrvaškem je s tem zadnja leta veliko težav. Korupcija, samovolja funkcionarjev, nacionalizem, huliganstvo.

Reka, po stanju duha drugačna tako od Zagreba kot od zaradi obmorske lege še konkurenčnejšega Splita, je od Slovenca Matjaža Keka pričakovala in zahtevala, da reški klub vrne v vrh hrvaškega nogometa, kjer sicer že leta kraljujeta s škandali omadeževana Dinamo in Hajduk. Prebivalci Reke so nujno potrebovali, da nekdo v njihovo življenje in zavest vrne ponos ter samozavest zmagovalcev.

»Kliknilo« je. Med Kekom in Rečani je, tako je povedal sam, takoj »kliknilo«. Ob Kekovem prihodu je bil predsednik Rijeke Robert Komen, ta je le mesec dni pozneje nepričakovano umrl. Matjaž Kek se je ob mnogih priložnostih, sploh ob največjih uspehih, poklonil njegovemu spominu. Navijači so to znali ceniti. Tako kot novi predsednik kluba Damir Mišković, ki je s Kekom stkal tudi tesno osebno prijateljstvo. Nogomet je seveda predvsem posel, a tudi v nogometu je za vse bolje, če se ljudje med seboj spoštujejo.

Včasih je malo tečen. Včasih smo v katerem od časopisov lahko prebrali kak senzacionalističen naslov, češ da je Kek diktator in da se ga igralci bojijo. V resnici je bila njegova »diktatura« avtoriteta, izhajajoča iz njegovega nogometnega znanja in izkušenj, »strah« pa posledica doslednega vztrajanja pri  redu in organiziranosti, od katere ne odstopa. Pri njem ni bližnjic, ko je zaprl vrata slačilnice, pa vanjo niti predsednica ne bi mogla. Zna tudi povzdigniti glas. »Z menoj ni lahko sodelovati. Včasih sem malo tečen,« je povedal. A hkrati zna ljudem prisluhniti in jih razumeti. Rad ima, da so tisti okrog njega srečni. Zato so na Hrvaškem ob njegovem odhodu mediji med drugim zapisali, da iz Rijeke »ne odhaja zgolj trener, ampak oče in mama tega kluba«.

Andrej Križ

Maribor bo vedno prvi. Kot igralec, znan je bil po svojem močnem udarcu z razdalje, in kot trener je bil najtesneje in najdlje povezan z Mariborom. Po duši je bil in ostal mariborska »viola«, tega ne skriva, večkrat je tudi zatrdil, da zagotovo ne bi bil nikoli trener Olimpije. Je pa bil selektor reprezentance in jo leta 2010 celo odpeljal  na SP v Južno Afriko, tam je Slovenija proti Alžiriji dosegla tudi svojo prvo zmago na velikih tekmovanjih. Za uvrstitev v osmino finala nam je takrat sicer zmanjkalo nekaj sreče, bo pa za vedno ostalo zapisano v zgodovino, da je bila slovenska reprezentanca tedaj na lestvici Fife, svetovne nogometne zveze, na izjemnem 19. mestu, nekaj pozneje pa celo na zares neverjetnem 15. mestu. Mimogrede, reprezentanca, s katero se trenutno muči selektor Tomaž Kavčič, je septembra s 55. mesta zdrsnila na 61. Ko ga je NZS kmalu po tistem zaradi nekaj slabših rezultatov v naslednjih kvalifikacijah odslovila, je šel srečo (in dolarje) iskat v Savdsko Arabijo, že po slabih treh mesecih pa se je vrnil domov. Tisto v nobenem pogledu ni bilo primerno okolje za nogometnega gospoda, ljubitelja dobrih vin in zbiralca vinilnih plošč, ki ima rad red in čiste račune.

Ne damo vam ga nazaj! Na Reki mu je šlo torej glede tega vsekakor, četudi za koga tudi nepričakovano, precej bolje. Ni pa mu bilo lahko, kajti reški klub največ denarja zasluži tako, da po sezoni proda najboljše nogometaše in jih nadomesti z novimi. Keku je nekaj časa uspevalo, da je ekipo vsakič znova povezal v zmagovito celoto. V sezoni 2016/17 celo tako uspešno, da je Rijeka po dolgih 71 letih znova osvojila naslov državnih prvakov, v isti sezoni pa tudi naslov pokalnih prvakov. Tisto majsko nedeljo, ko je postalo jasno, da bo reško moštvo prvak, je celotno mesto slavilo do jutra in še dlje. Predvsem pa so se vsi po vrsti, mladi in stari, zahvaljevali Matjažu Keku. »Zdaj je naš, ne damo vam ga nazaj!« so govorili navijači slovenskim novinarjem. »Srečen sem!« pa je ponavljal Kek in se hkrati kar nekaj časa skrival pred pripadniki Armade, ki imajo ob zmagah navado svoje junake sleči.

Grega Wernig

Tokrat odhaja zares. S svojim odhodom je igralcem in vodstvu Rijeke zagrozil že večkrat. Vsakič bolj zato, da je pri igralcih zbudil voljo in borbenost, kot da bi zares želel zaključiti svojo zgodbo na Reki. Letos ta šokterapija ni in ni delovala in Matjaž Kek se je odločil, da se ne gre več. Treba je nekaj spremeniti, je sporočil vodstvu kluba in Armadi, in ta sprememba je kar on sam. »Oni so spoštovali mene, jaz njih spoštujem še bolj,« je rekel, kot tudi, da bo del njegovega srca vedno pri Rijeki in da ne bo povsem odšel iz Opatije, pa da bo zdaj malo počival, ampak ne predolgo, in potem poiskal neko novo »zdravo sredino«. Večina Slovencev bi ga rada seveda spet videla v reprezentanci, sam se ta hip tam ne vidi. Ob kozarcu dobrega vina in z dobro glasbo v ozadju bo Matjaž Kek že potuhtal, kako naprej. Tisti, ki bi ga radi videli v svoji ekipi, pa bržčas že mrzlično iščejo njegovo telefonsko številko. Še so kraji in stadioni, ki hrepenijo po samozavesti prvakov.

Objavljeno v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.