Šimen Zupančič

Nič čudnega, da je Anton Žibert že na prvi pogled videti zadovoljen, nasmejan in sproščen: letos je v polni formi dočakal 80 let in nastopil na svetovnem prvenstvu v fitnesu in bodibildingu, kjer so posebej zanj prilagodili kategorijo masters. Veliko mu pomeni tudi to, da je mnogim postal vzornik. In nekaj najlepšega: po nastopu si je lahko privoščil pico!

Žibert pove pošteno, da bodibildinga in fitnesa še pred nekaj leti ni cenil. Predvsem je mislil, da so tekmovalci zgolj napihnjenci in da nimajo pravih mišic tako kot on in njegovi kolegi. V mladosti je bil orodni telovadec, treniral je ob enem najuspešnejših slovenskih telovadcev Miru Cerarju, ki je bil poleg Leona Štuklja njegov vzornik. Njegove mišice so bile prave, pošteno razvite z vadbo in prigarane, ne pa pridobljene, kot je ocenjeval, s prehranskimi dodatki in morda celo hormoni. A zarečenega kruha se največ poje, seveda le v prispodobi, saj je za bodibilderje, kot bomo izvedeli, kruh v prehrani tako rekoč prepovedan. Za fitnes in bodibilding se je navdušil šele potem, ko se je že upokojil.

Vse življenje športnik. »Moje življenjske izkušnje bi si zaslužile, da bi o njih napisali knjigo,« je začel Anton Žibert iz Studenca pri Sevnici, ko sva se srečala – bi lahko bilo drugače? – v fitnesu, takoj po rednem treningu. Ob njem je bil Mitja Petan, osebni trener in najbolj zaslužen za njegov zadnji uspešni nastop na svetovnem prvenstvu.

»Ko sem bil otrok, sem bil velikokrat lačen, težki časi so bili. Med vojno smo občutili strah in pomanjkanje, prežgano župo smo jedli pol leta skupaj. Pomislite, koliko trpljenja smo doživeli!« A Žibert zdaj to vidi kot pomembno izkušnjo: »Nekaj moraš pretrpeti, da se utrdiš. Kdor ima predobro življenje, ne zdrži veliko.« Zgodaj je začel delati ob očetu, ki je bil močan. »Spominjam se, kako je, takrat star kakih petdeset let, kar z rokami premaknil in usmeril težak naložen voz. Vedno je fizično delal.«

Že od malega je bil nadarjen telovadec. »Po rokah sem hodil in užival, ko so me opazovali,« pove nasmejano. Na žalost ni živel v mestu, kjer bi imel na voljo telovadnico ali trenerja, drugače bi zagotovo kmalu dosegel prve športne uspehe.

Šimen Zupančič

V Nemčijo na delo in na telovadbo. S 14 leti se je šel učit za kovača in se pozneje zaposlil v strojni tovarni v Trbovljah, kjer je začel trenirati pri klubu Partizan. Leta 1968 je prišla ponudba za odhod na delo v Frankfurt. Odpravil se je tja in 30 let delal v Nemčiji, obenem pa tudi tam ves čas telovadil in nastopal v nemški drugi ligi. Danes ugotavlja, da bi lahko prišel tudi v svetovni gimnastični vrh, a so se pojavile težave. »Pri izvedbi vaj me je dušilo, zmanjkovalo mi je zraka, in eden mojih takratnih kolegov telovadcev in študent medicine je ugotovil, da me ovira ščitnica. Pozneje je moj zdravnik to potrdil.« Pregled je pokazal, da je otekla ščitnica pritiskala na žile in dihalne organe, kar ga je oviralo pri telovadbi. »Najbrž se je to začelo dogajati že pri osemnajstih letih, zaradi pomanjkanja joda v vodi v naših krajih, kot je ugotovil priznani zdravnik.« Druge pomoči ni bilo. Sledili sta operacija in terapija z zdravili. Prepovedali so mu dvigovanje bremen, a to ga ni odvrnilo od športa in se navodil ni preveč držal. Ob delu je tudi treniral telovadce mlajše generacije.

Preberite še ...

· Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

V Nemčiji je Žibert dočakal pokojnino. Že v Frankfurtu je na sinov predlog začel hoditi v fitnes. »Ko sem se leta 2000 vrnil v Slovenijo, mi je nekaj manjkalo. Žena je bila proti temu, da hodim telovadit.« A je kljub temu našel priložnost za vadbo, saj ga ni zanimalo, da bi se, kot številni moški njegove generacije, ki jih je poznal, posvetil le dogajanju v zidanicah.

Jekleni Tone. Svojevrstna prelomnica v Žibertovi karieri je bil nastop na šovu Talentov leta 2013. Nanj se ni prijavil sam, temveč ga je povabila televizijska ekipa, ki je slišala za njegove sposobnosti. Takrat je imel že 75 let in s kratkim telovadnim nastopom je navdušil gledalce. 

Več si lahko preberete v 28. številki revije Zarja, ki je izšla 10. julija.