Nejc Fon

Nihče je ni uporabljal, vaščanom na kraj pameti ni padlo, da bi v tisti »svinjariji« čakali na avtobus. Tudi šolska mladina se je je izogibala. Pa se je Adrijani Konjedič, 65-letni »žleht Kraševki« (tako si šaljivo pravi sama), v eni od noči, ko je spanec ni in ni hotel obiskati, utrnila ideja – uredimo to grdo postajo in naredimo iz nje čitalnico! Čitalnica se je izkazala za pravo uspešnico, zdaj pa Adrijana razmišlja o tem, kako bi vse grde avtobusne postaje po vaseh, ki jih nihče ne uporablja, spremenili v čitalnice. Ravno prav »nora« je, da ji bo uspelo!

Tole je tema, ki nam je ni bilo treba iskati, kar sama je prišla k nam. Izredno energična Adrijana (njen medklic: sem Adrijana z j-jem, kot Jadransko morje!) je preprosto poklicala v uredništvo, povedala, da je naša zvesta bralka, in nas povabila, naj jih obiščemo in si ogledamo njihovo novo pridobitev.

Pet norcev. Pričakala naju je kar v središču vasi, na prenovljeni avtobusni postaji, ki je zdaj tudi v funkciji čitalnice. Gospa je strašansko energična in hitra kot strela, govori pa v čudovitem kraškem narečju. Po pozdravu je v roke vzela telefon in po petih minutah so že  bili zbrani vsi tisti, ki so najzaslužnejši, da se je stara grdavša iz avtobusne postaje prelevila v lično in svetlo čitalnico. Zdenka Ščuka, Elisabetta in Igor Tenze ter Goran Ščuka so bili poleg Adrijane tisti »norci«  (Adrijanin izraz), ki so njeno idejo spravili v življenje.

Najprej je niso vzeli resno. Januarja letos je bil v Tomačevici vaški sestanek, na njem so si ogledali tudi neki film. Po koncu filma je Adrijana pod točko »razno« glasno spregovorila o svojem nočnem razmišljanju. »Ma, vam povem, sem imela občutek, da so me poslušali samo na pol, predvsem pa me niso jemali resno,« živahno pripoveduje mladostna upokojenka. »Ampak, veste, jaz sem ena 'žleht' Krašovka, ki se ne preda kar tako! In sem pregovorila tole ekipo, ki sedaj sedi tukaj,« je pokazala na sovaščane. No, Igor je opravičeno manjkal, ga je pa spodobno zastopala žena Elisabetta. Gospa je Švicarka, ki se je v vas z možem, Slovencem, preselila pred dvajsetimi leti. Oba sta se popolnoma zlila z novim okoljem in prav uživata na Krasu. Ja, le kdo ne bi ...

Ko je prodorna Adrijana dosegla svoje, je ekipa pljunila v roke in v malo manj kot štirinajstih dneh »odprla« čitalnico. No, čisto dobesedno je niso odprli, saj je stavba brez vrat. Vrata bodo sicer naredili in jih namestili. »Pa ne zato, ker bi se bali, da bi nam kdo ukradel knjige, ne, te so varne, potrebujemo jih zato, da jeseni in pozimi vremenske razmere ne bodo škodile knjigam,« je razložila Adrijana.

Za skupno dobro. Kako malo je pravzaprav treba, ko se združijo pravi ljudje s pravo energijo in želijo narediti nekaj za skupno dobro. Takrat se človeška sebičnost skrije v mišjo luknjo in je ni na spregled, skupina se združi in v njej nastane moč, ki bi lahko skorajda premikala gore. Goran je zanemarjeni prostor obdelal na grobo in fino, ga opremil s policami za knjige in pobarval. Grafična oblikovalka Elisabetta Tenze je prispevala celostno podobo čitalnice (imajo tudi svoj logotip!), njen mož Igor, tiskar,  pa je poskrbel, da so njene ideje prišle v življenje, stiskal je namreč ves promocijski material in kar je še podobnega. Dobra duša Zdenka Ščuka je poskrbela za čiščenje in še danes vestno vzdržuje red in čistočo v čitalnici. Adrijana pa je vse koordinirala in prispevala še kup dodatnih idej, kaj vse bi lahko bilo v čitalnici. Njena ideja je tudi 'Zarjin kotiček', kjer je na razpolago nekaj revij, največ je prav Zarje. Zanimalo me je, ali so imeli kaj težav z zbiranjem knjig za čitalnico. »Kje pa, dva dni po otvoritvi nam je neki gospod pripeljal več kot sto knjig! Knjige kar dežujejo, mi bi jih z veseljem podarili podobnim projektom,« je navdušeno pripovedovala Adrijana. Vsaka knjiga, ki »konča« v čitalnici, je označena in »poštempljana«, da se ve, kam sodi!

Strast in ljubezen. Prenovljen objekt je bil odprt 25. maja. Čitalnico so odprli z vsem pompom, ki sodi zraven. Program otvoritve je pripravila mlada mamica Mojca Buda in vanj vključila vse vaške otroke. Nastopali so vsi »tamalčki«, plesala je domača hip hop skupina. »Veste, mi v naši vasi imamo vse, kar imajo veliki, dodatno imamo še dobro voljo in energijo,« je smeje se navrgla Adrijana. Proslava je bila tako uspešna, da so jo ponovili čez štirinajst dni ob neki drugi priložnosti. Štirje prisotni »norci« so se razgovorili tudi o tem, kako se v njihovi vasi ne zapirajo med štiri stene, kot je to moderno danes, ampak se družijo. Vsi so si bili enotni, da je bila Adrijana tista, ki je projekt prenove avtobusne postaje povlekla naprej, oni pa so poprijeli in stvar se je premaknila. »Delati pa je treba s strastjo. Strast in ljubezen naredita, da projekt dobi dušo,« je prepričana Adrijana. Zdajšnja preurejena avtobusna postaja je zagotovo tak projekt, ki je bil narejen s strastjo in ljubeznijo.

Vaški hip hop. Čeprav so se šolske počitnice že začele in mularija uživa v njih, čitalnica ni zapuščena. Žiga in Miha, brata, sta redna obiskovalca, desetletni Žiga pride skoraj vsak dan pogledat, ali je kaj novega, mlajši Miha pa velikokrat sledi bratu. »Ampak včasih pridem tudi sam. Rad imam knjige, pa mucke tudi. Doma jih imamo šest, najrajši imam Rozi,« je pogumno povedal. Devetletna Nika, strašno fleten deklič, pa ni bila posebej zgovorna. Rada bere, to že, ampak zelo rada tudi pleše, saj je članica vaške hip hop skupine. Hip hop je očitno v Tomačevici zelo priljubljen, saj je članica odrasle hip hop skupine tudi Adrijana. Priznam, čeljust se mi je malo povesila, saj si kar težko predstavljam upokojeno gospo, ki bi plesala hip hop. No, toliko o tem, da ljudje nimamo predsodkov. »Naša hip hop skupina se imenuje Katarince, tako na Krasu rečejo ciklamam,« mi je razložila. Ciklame, sem se začudila? »Ja, a ni boljše kot pa na primer Krizanteme?« je bila spet humorno razpoložena gospa z Jadranskim morjem v imenu. Malo sem morala ustaviti pisanje, da sem se odsmejala.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Obiskali smo učilnico, kjer vlada sproščena energija

Nejc Fon

25. maj, dan čitalnic? Iz Adrijane in njenih sovaščanov ideje kar vrejo. Nekaj so jih v zdajšnji čitalnici že uresničili. Tam je dobil prostor kotiček, nekakšna oglasna deska za »podarim – potrebujem«. Ljudje marsikdaj vržejo v smeti še čisto uporabne stvari, ki pa jih morda kdo drug potrebuje. No, odslej si lahko izmenjujejo informacije o tem v za to določenem kotičku. V čitalnici je tudi prostor, kjer zbirajo odslužene, ampak čiste in ohranjene plišaste igrače, ki bi jih želeli podariti otrokom, ki jim jih starši ne morejo kupiti.

Tisto, o čemer pa sanja Adrijana (in prepričana je, da lahko z malo dobre volje uspe), je, da bi vse zapuščene in umazane avtobusne postaje po vaseh vaške skupnosti spremenile v čitalnice. »Ideja je nora samo na prvi pogled, v resnici pa je zlahka izvedljiva. V vsaki vasi bi se moralo zbrati nekaj 'norcev', se povezati, v projekt vložiti strast in ljubezen in ekola, stvar bi stekla! A ne bi bilo krasno, če bi šla jaz, ali pa kdo drug, saj ni pomembno, na dopust, na primer, v Moravske Toplice. Tam bi si v avtobusni čitalnici sposodila knjigo, ki pa je ne bi uspela prebrati do konca. Po dopustu bi jo vzela domov v Tomaševico, jo prebrala do konca in vrnila v našo čitalnico. Nekdo bi imel pregled nad vsemi knjigami po vseh čitalnicah po Sloveniji  in občasno bi potem uredili tako, da bi bile knjige dobro razporejene.« Adrijana je svoje nočne vizije razvijala naprej: »Poslušajte, mi smo odprli avtobusno postajo v maju, na bivši dan mladosti, ki ga ne praznujemo več. Imam predlog: zgradimo verigo čitalnic iz vseh zapuščenih avtobusnih postaj po slovenskih vaseh in naredimo 25. maj za dan čitalnic!«

Tale Kraševka je res od hudiča! Skupaj z vaščani je spremenila avtobusno postajo, v kateri nikoli nihče ni čakal na avtobus, v čitalnico, ki je kar naprej polna in kipi od veselja. Na koncu naju vaščani niso pustili domov, ampak so naju peljali na turistično kmetijo Ostrouška-Pelicon v sosednji Coljavi, in tam so naju prav po kraško pogostili. Tudi domačina na tej kmetiji spadata v sorto ljudi, ki se ne zapira za svoje štiri zidove, ampak diha skupaj s krajem.

Iz Tomačevice sem odhajala dobre volje in polna energije. Tam sem videla malčke, ki namesto v telefon gledajo v knjigo. In se pogovarjajo. Saj na tem svetu ni vse črno, ni vse zanič, ni res, da se ne da nič narediti. Adrijana s svojo kraško ekipo dokazuje nasprotno, pa še veliko ne stane, imeti moraš samo ljubezen in strast! Če se bodo kje v Sloveniji odločili za podoben projekt, je ekipa iz Tomačevice pripravljena pomagati, prepričani so namreč, da skupaj zmoremo vse!

Če imate tudi v vašem kraju zgodbo, ki jo želite deliti, nas pokličite ali nam pišite: zarja@media24.si. Z veseljem se bomo odzvali povabilu!.

Zgodba je bila objaveljena v Zarji, 27, ki je izšla 3. julija 2018.