Šimen Zupančič

Gotovo se je spomnite iz oddaje Vizita na Pop TV, saj jo je zaznamovala s svojo nasmejano pojavo in zdravstvenimi temami, ki so bile razumljive in poučne. Še danes pogrešamo njen obraz in na cesti jo še vedno kdo povpraša, kam naj se obrne s kakšno zdravstveno težavo. In Alenka mu rada svetuje in pomaga. Njeno življenje se je pred nekaj leti obrnilo na glavo: ločila se je in našla novega partnerja, Kamenka Kesarja, s katerim sta neverjetno povezana. Čez nekaj tednov se bosta poročila. Med intervjujem sva obe jokali. Pa ne zaradi poroke, temveč zaradi še vedno bolečega spomina na njeno prijateljico, preminulo novinarko Špelo Šipek.

Seveda nas najprej zanima vse o poroki: kako je prišlo do nje?

Odkar sva s Kamenkom skupaj, sva si želela postati mož in žena. A ker se nekaj let ni nič zgodilo, sem ga začela po žensko zbadati in pritiskati nanj, ali bo naredil pošteno žensko iz mene. (smeh) Potem pa me je res presenetil in me pred dvema letoma na Dunaju zaprosil s tem čudovitim prstanom (pokaže res lep prstan, op. a.), o katerem pravim, da je zanj dal »levo ledvico«, ker je Tiffanijev. Bila sem presenečena in ganjena, to je sto let stara oblika zaročnega prstana, ki ga delajo samo pri njih. Izraža točno tisto, kar naj bi zaroka bila: srce daš svoji dragi. Ampak moj Kamenko je mislil – ker je bral, da sta Brad Pitt in Angelina Jolie zaročena že sedem let –, da je to to in bo zdaj nekaj let mir, ker se je zaročil z mano in opravil svojo dolžnost. Ko pa sem ga pri večerji vprašala, kdaj se bova poročila, ga je samo oblilo. Pojasnila sem mu, da se bova poročila v zapovedanem roku enega leta, a ker življenje teče tako hitro, sta se obrnili dve. To bo moja druga poroka, toda zdaj je vse drugače. Vse, kar je v zvezi s poroko, nama je obema v užitek. Ob naju bodo prijatelji, izbrala sva si kraj, ki nama je ljub, ob morju. Pred prvo poroko sem kar precej »grešila« pri tradiciji: z Blažem sva šla skupaj kupit poročno obleko, nisem se poročila v klasični belini, zdaj pa bom naredila tako, kot čutim in mislim, da je prav.

Kaj se vam je zgodilo s Kamenkom, da je vse drugače?

Po štiridesetem letu se ti redko zgodi, da najdeš nekoga, s katerim se tako ujameš, s katerim ti je tako lepo. Skupaj imava štiri otroke, ki se med sabo zares lepo razumejo, družina smo. Midva delava skupaj, doma sva skupaj – to je pravi blagoslov. In da ne bo pomote, eno veliko garanje. Zelo spoštljiva sva do tega, kar imava. Ker se zavedava, da je redko.

Poročno obleko ste že kupili – ste jo torej skrili pred bodočim možem? Zato da bo rekel uau!, ko vas bo zagledal?

Če ne bo rekel tega, potem se ne bom poročila s pravim! (smeh)

V dobrem letu torej eden najlepših, pa tudi najhujši dogodek v vašem življenju. Z lani umrlo novinarko Špelo Šipek sta bili zelo povezani. Veliko ste o bolečini ob izgubi napisali na spletu.

(molk in solze) Zelo težko govorim o Špeli. Nepojmljivo je, da je ni več. Zdi se mi, da to ne more biti res in da bo prišla nazaj. Dan prej, preden je umrla, sva bili skupaj na telovadbi, kamor sva hodili trikrat na teden. Naslednji dan sva bili zmenjeni za kosilo. A poklicali so jo v šolo, ker je njena hči zbolela, napisala mi je SMS »danes bova žal jedli vsaka zase«, šla domov in umrla. Najhujše mi je, ker je res ni nikjer več, prav po otroško razmišljam, češ, res je ni. Ni je. Še danes ji hočem kaj povedati, pa se zavem, da je ni več. To, da sem izgubila Špelo, je najhujša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Prve tedne po njeni smrti se mi je zdelo vse brez smisla. Morala sem se prebiti skozi. Veliko sem razmišljala o tem, da mi ni nikoli rekla, da jo tišči v prsih, da težko diha ... še dan prej sva skupaj kolesarili na telovadbi. Če kaj, potem sem se naučila, da moraš sproti »čistiti« vse stvari, da se ti ne naberejo – ne smeš imeti zamer, predvsem pa moraš svojim ljubim vsak dan povedati, da jih imaš rad, jih poljubiti, kot da je zadnjič. Špela se je zelo veselila najine poroke s Kamenkom, prav srečna je bila za naju. Velikokrat sanjam o njej. Zelo lepa je v mojih sanjah. Stara je bila samo 42 let. Njena smrt je pretresla slovensko javnost. Strašno jo pogrešam, ni dneva, ko ne pomislim nanjo. Isto leto, nekaj mesecev pozneje, je zbolela še moja mama, tako da je bilo res hudo. Zdi se mi, da je tudi poroka priložnost, da grem naprej in presekam s težkimi in bolečimi izkušnjami. Čas je za veselje. Tudi življenje je takšno, težko in lepo obenem. Verjamem, da bo Špela na moji poroki, obljubila je, da bo.

Več o tem si preberite v 22. številki revije Zarja.