Ponedeljek, 14. november. Ura je dvanajst. V čakalnicah urgence v UKC Ljubljana se tare ljudi. S fotografom se šokirana sprehajava po ozkih hodnikih, kjer je vsak prostorček zaseden. Nekateri stojijo, drugi sedijo na stolih, tretji na invalidskih vozičkih. Ob steni so druga za drugo postavljene premične bolniške postelje, na vsaki nekdo leži. Vrata ordinacij se ves čas odpirajo in zapirajo, pogosto se zgodi, da se med vrati zagozdita dve postelji – eno peljejo ven, drugo potiskajo noter. Večino tistih, ki ležijo na premičnih posteljah, zebe. Odej ni videti nikjer. Svojci jih pokrivajo z vsem mogočim. Ljudje vse to prenašajo zelo stoično.

Pred vrati rentgenološke ambulante stoji starejša gospa. Ko jo vprašam, koga čaka, mi pove, da je pripeljala moža. »Pred kratkim so mu operirali tumor na črevesju. V soboto ponoči je dobil hude bolečine, ob pol štirih zjutraj sem ga pripeljala. Čakala sva skoraj sedem ur.« Gospoda so po pregledu napotili domov. Ker je v nedeljo ponoči dobil hudo vročino, ga je gospa danes pripeljala še enkrat. Ko sva se pogovarjali, mi je povedala, da so moža na rentgen poklicali šele po tem, ko se je pritožila. »Medicinska sestra ga je na postelji pripeljala sem, morali bi ga slikati, vendar so nanj pozabili.« Zmoti naju medicinska sestra, ki iz rentgenološke ambulante pripelje njenega moža. »Gospa, slike zdaj imamo, takoj bo.« »Moj mož bo ta čas zmrznil.« »Ne skrbite, saj smo ga pokrili.« Na hitro pogledam gospoda. Zelo bled in malce zgubljen, pokrit z modro haljo, leži na postelji in z očmi išče ženo, ki se pogovarja z medicinsko sestro. Ta ji še enkrat zagotovi, da bo zdaj vse v redu, da bo po njenega moža kmalu prišla druga medicinska sestra. »Še en pregled ga čaka, potem se bodo zdravniki odločili, ali bo šel domov ali pa ga bodo obdržali tukaj. « Če bo gospod hospitaliziran, ga čaka še dolgo prezebanje na mrzlem hodniku. Na postelje bolniki namreč čakajo po 12 ur in več.

Kot na železniški postaji. Malce naprej je gospod, ki s poškodovano nogo zaseda tri stole. »So mi rekli, naj imam nogo dvignjeno, sicer mi bo zatekla. Na srečo sem že prišel na vrsto. Za sprejem so pa res ogromne vrste, ljudje se kar zgražajo.« Še dobro, da je v tej gneči sploh našel kakšen prost stol! S fotografom se prebijava skozi gnečo pokašljujočih ljudi, začela so se namreč tudi prehladna obolenja, kar gnečo na urgenci še poveča. Potrkam na vrata ene od ordinacij. »Oprostite, imate minuto časa?« »Nimamo, se ravno pripravljamo na operacijo.« Ko mimo vrat prihiti medicinska sestra, stečem za njo in jo hitro vprašam, ali je pri njih takšno stanje zaradi stavke. 

Najprej mi noče odgovoriti, šele ko ji povem, da nihče ne bo izvedel, kdo je, mi na hitro pove, da je pri njih ves čas takšen kaos. »Je pa zdaj res še več ljudi, kot jih je bilo pred stavko.« Ko jo hočem še nekaj vprašati, nervozno pogleda okrog sebe in odhiti naprej. Potrkam na naslednja vrata. Odpre mi zdravnica, ki je videti malce nejevoljna. »Nič me ne sprašujte. Raje mi povejte, ali imate dovoljenje, da se potikate tu naokrog.« »Imamo ga, brez skrbi.« »Se opravičujem, če sem nesramna, ampak ne smemo dajati nobenih izjav. Bom poklicala šefa.«

Medtem ko čakava, se nama približa gospod, ki nama po tihem razloži, da so ves ta mišmaš v zdravstvu načrtovali politiki. »Politiki hočejo, da delamo dlje, to pa zato, ker bomo potem vsi izmozgani od dela in bomo kmalu umrli. Država bo tako privarčevala denar za penzije. V parlamentu so se že pogovarjali o tem, da kmetje že zdaj delajo do smrti.«

Dlakocepska služba za odnose z javnostjo

Medtem ko razmišljam o morebitni zaroti politikov, se mi približa doc. dr. Anže Kristan, vodja urgentnega kirurškega bloka, in razloži, da sva na napačnem oddelku. Ko ugovarjam, da imam dovoljenje njihove PR-službe, da naredim reportažo z urgence, mi prijazno pojasni, da sem dobila dovoljenje le za urgentni blok IPP. »IP- kaj?« »Vi imate dovoljenje samo za Internistično prvo pomoč, zdaj pa ste na travmatologiji. Glavni zdravnik tega oddelka je že obveščen, da pridete. Vas bom peljal tja.« In naju je res. A tam je bilo stanje še bolj kaotično, pa še močno je pihalo. Tudi premičnih bolniških postelj je bilo tam več. »Gospod Možina bo kmalu prišel, raje ga počakajta tukaj, kjer manj piha,« nama še svetuje doktor Kristan in odhiti nazaj na delo. Medtem ko čakava vodjo IPP-ja, ugotavljava, od kod tako neznosno vleče. Izkaže se, da iz kleti. Delavci namreč še vedno, zdaj teče že deveto leto, bolj ali manj marljivo gradijo novo urgenco. Mag. Hugon Možina, vodja IPP-ja, me, ko pride, spet najprej vpraša, ali imava dovoljenje in kdo nama ga je dal. Potem se opraviči, pravi, da mora še enkrat preveriti. Ne morem si kaj, da ne bi malce poslušala, o čem se pogovarja z gospo iz službe za odnose z javnostmi. »Jaz o tem nisem bil obveščen. Ste me obvestili? No, mogoče sem pa sporočilo po pomoti izbrisal.« Ko opazi, da ga precej čukasto gledam, mi razloži, da se z mano lahko pogovarja samo, če je obisk dogovorjen. Ker zdaj oba veva, da je vse po predpisih, se vendarle lahko začneva pogovarjati o pomembnejših stvareh. Za začetek ga vprašam, kdaj bo po njihovih hodnikih nehalo pihati. Tu vendar čakajo bolni ljudje!. »Smo jih že lani opozorili, pa so verjetno malo pozabili. Večkrat slišimo, da bo vse rešeno, ko bo zgrajena nova urgenca. Res bo obravnava bolnikov na novi urgenci boljša, varnejša in udobnejša za bolnike. Prav nič pa to ne bo vplivalo na število prostih postelj v bolnišnici. V ljubljanski regiji bi za potrebe, ki jih imamo po posteljah, potrebovali še eno bolnišnico.«

Na urgenci stavke ni

»Pri nas stavke ni, ker je ne more biti. Mi delamo ves čas. Zdravniki, večinoma prihajajo z drugih oddelkov UKC- -ja, imajo 12-urne turnuse. Zdaj ko je stavka, to pomeni, da če pri nas oddelajo 12 ur, se jim to odšteje od 40-urnega delovnega časa.« Ljudi, čeprav zdravniki stavkajo že dober teden dni, pri njih ni dosti več kot sicer. »Naval pričakujemo v naslednjih dneh, ko se bo že čutil upad v ambulantah. Sicer mi že zdaj pokrivamo vse luknje v sistemu, odslej pa bo tega še več. Če bo zdravnik manj delal na primer v pulmološki ambulanti, bodo pacienti prišli k nam. Za nas bo to pomeni l o , da ne bomo mogli normalno delati. Že zdaj smo čisto na robu.« Tako bodo bolniki zaradi navala morali na preglede in obravnavo čakati še dlje kot sicer. »Najbolj ogrožene bomo seveda tako, kot to počnemo tudi zdaj, obravnavali takoj. Tisti, ki so manj bolni, bodo dolgo čakali, namesto štiri ure tudi po šest ur in več.« Sprejem v bolnišnico ali zaključek obravnave pa se lahko zavleče tudi na več kot 12 ur. Si predstavljate, kako je čakati 12 ur na prepišnem hodniku? Že za zdrave ljudi je to napor, kaj šele za hudo bolne in starejše! Doktor Možina rešitev vidi v zaposlovanju specialistov urgentne medicine. Čeprav ti specializanti pri nas že so, na njihovem oddelku nimajo nobenega. »Če me vprašate, zakaj, vam tega na hitro ne morem razložiti.«

Urgenca, bližnjica do specialista

Še en oddelek urgence obstaja, in sicer SNMP (splošna nujna medicinska pomoč), ki ga vodi asist. mag. Mateja Škufca Sterle. Tja prihajajo bolniki naravnost od doma ali pa so jih k njim napotili zdravniki iz zdravstvenih domov. »Največji naval je pri nas konec tedna. Vsak, ki nima napotnice in potrebuje specialista, pride k nam. Stavka se pri nas že pozna.« Ljudje iz strahu, da jih zdravniki v zdravstvenem domu ne bodo sprejeli, pridejo naravnost k njim. »Marsikdo pride po liniji najmanjšega odpora. Ravno danes je k nam prišel bolnik, ki je naši zdravnici, ko mu je rekla, naj gre čez nekaj dni na kontrolo k svojemu zdravniku, povedal, da je naročen že danes ob dveh.« Na njihovem oddelku redno delajo specialisti urgentne medicine, dežurajo pa zdravniki iz zdravstvenih domov. »Zdravstveni domovi so nam dolžni zagotoviti zdravnike za urgenco. To pa v času stavke seveda pomeni, da bo ta zdravnik manj delal v svoji ambulanti. « In kje ona vidi največjo težavo, da je naše zdravstvo v takem položaju? »Če bi bili vzpostavljeni vsaj približno takšni normativi kot v Evropi, bi vse delovalo. Pri nas imamo pomanjkanje zdravnikov, ker so po ZUJF-u prepovedali zaposlovanje. Problem je tudi v viziji in novi metodologiji urgentnih centrov. Pri nas lahko delajo samo zdravniki, ki so zaposleni v UKC-ju, ne dovolijo pa nam zaposliti specializantov urgentne medicine. To je začaran krog. Od leta 2014, ko imamo prepoved zaposlovanja, je tako, da ko kakšen zdravnik odide, ga ne smemo nadomestiti z novim. Kadrovsko stisko odpravljamo s sobnimi zdravniki, to so zdravniki, ki so končali študij in opravili strokovni izpit. To so rešitve v sili. Ker jih moramo uvajati, je za nas to zelo naporno.«

Na Jesenicah imajo stanje še pod nadzorom.

Medtem ko imaš v ljubljanskem urgentnem centru občutek, da si zašel v kakšen film iz leta 60, je na Jesenicah slika povsem drugačna. Kmalu bo leto dni, kar so dobili nov urgentni center. Na hodnikih nikjer ni nobenih postelj, tudi pacientov ni prav veliko. Za hudo bolne imajo posebno sobo, ki je videti kot bolniška. »To je velika pridobitev. Ogroženi pacienti, pri katerih je treba izpeljati diagnostiko, ležijo v bolniških posteljah in so, dokler ne pade odločitev, ali gredo domov ali na oddelek, pod nadzorom medicinskega osebja « mi razloži Sandra Jerebic, predstavnica za odnose z javnostmi, medtem ko čakamo asist. prim. Janeza Pšenico.

Doktor pove, da je bilo prvi teden stavke na njihovi urgenci pacientov celo manj kot običajno. Po njegovem težave v zdravstvu izhajajo iz politike. »To ni problem te vlade, to je problem zadnjih desetih vlad. Še pred tremi leti nismo smeli zaposliti novih zdravnikov, zdaj so pa pogruntali, da jih nujno potrebujemo. Na naši kirurgiji imamo 24 delovišč in le 21 kirurgov. Potrebujemo še najmanj štiri.« In zakaj je tako? »Ministri se prehitro menjavajo. Ko minister ravno pogrunta, za kaj gre, in začne urejati zadeve, že naleti na ovire, ki so zaradi mene lahko tudi lobiji. Ne razumem, zakaj se moramo v vsaki bolnišnici posebej ukvarjati z javnimi razpisi, če je vse Slovenije za eno veliko bolnišnico! Meni je vseeno, katere proteze uporabljam. Potem se pa dogaja, da nekatere bolnišnice plačujejo za materiale tudi po več sto evrov več kot druge. V Avstriji predstojniki o javnih razpisih nimajo pojma, tudi odgovornosti za material nimajo. Jaz bi samo rad delal, ne pa da se moram ukvarjati z neumnostmi. Tudi to, da pri skoraj šestdesetih še vedno dežuram, ni normalno. Že dve leti govorim, da je v zdravstvu luknja večja kot v bankah. Kdor tega ne vidi, naj pogleda starost stavb in iztrošenost opreme.« Pomanjkanja kadra, ki se vedno bolj kaže kot ena večjih težav v zdravstvu, meni Pšenica, pa ne moremo odpraviti na hitro. »Najprej bi morali narediti strategijo in mrežo. Mi nimamo nič od tega. Od Kebra naprej noben minister ni dočakal svojih štirih let. Še napačne strategije ni mogel imeti, kaj šele prave. Naša bolnišnica je stara 75 let, življenjska doba bolnišnic pa je 35 let. Ko se končno naredi nekaj novega, je pa vse narobe. Potem pa imamo same hodnike kot v tejle naši novi urgenci. Probleme bodo politiki začeli odpravljati takrat, ko bodo pogruntali, da je pacient, ki je na bolniški, največji strošek. Takrat se bo pokazalo, kje je luknja.« In kje je? »Luknja je, ko vi zbolite, eno leto jemljete analgetike, potem pa vas operiramo.« In kje vidi rešitve? »Realno bi bilo, da bi splošni zdravniki skrbeli za 1500 pacientov. Če bi jih imeli več, bi jim za to morali tudi več plačati, hkrati pa že planirati novega zdravnika. Pol ljudi na urgenco sploh ne bi smelo priti, ker bi morali njihovo stanje urediti že v zdravstvenih domovih.«