Revija Zarja

Če je skupinica majhna, se vsaka hiba hitro razširi do vsakogar v njej.

Promiskuiteta je torej lahko koristna.

Ne vemo še, kateri gen nas peha v adaptivno promiskuitetno ravnanje, vemo pa, kako se vzpostavlja privlačna sila med ljudmi. Ta namreč ni odvisna od okusa, poprejšnjih izkušenj, tudi od transfernega objekta ne. Zadošča človeški pogled. Pa ne govorim o gledanju všečnih oblin ali impresivnih mišic – te so tam le toliko, da pogled privabijo.

Gre za pogled iz oči v oči. Ta poskrbi, da se lahko najbolj nedolžno hofiranje spremeni v silno zaljubljenost.

Neko pravilo trdi, da se ljudje ne glede na prvotni vtis nujno vzmaramo, potem ko skupna vsota trenutkov, ko se pogledi med nami obzirno srečujejo, preseže menda 57 sekund.

Bernarda je, ko je prebrala do sem, vzkliknila: »Pa saj ravno ta trik si uporabil v začetku ti pri meni!«

Če sem res počel tudi jaz tako, sem to počel nevede in nehote, v zadregi in zelo zavrto.

A zakaj ne bi povedal zgodbe tega spogledovanja od začetka?

Začelo se je sredi leta 1990, ko smo pri založbi TDS Sfinga, kjer sem delal pri prijatelju Ladu Hribarju, ugotovili, da nam polzi izpod prstov projekt Kdo je kdo na Slovenskem. Reč je terjala veliko pripravljalnega dela, razpošiljanje vprašalnikov, vnašanje dobljenih podatkov, otepanje po ničemer zaslužnih znancev, ki so želeli uvrstitev ipd. ipd. Preveč zame, ki sem bil edini urednik, lektor, korektor in recenzent založbe.

Kaj storiti? Lado je predlagal, da naj potrkam na Zavodu za zaposlovanje. Vsaj tedaj je bilo tako, da je država iz proračuna financirala delovna pripravništva. Lahko bi torej brez stroška najeli administrativno pomoč za teh šest mesecev, ki bi jo plačeval Zavod za zaposlovanje. Medtem bi moral biti leksikon menda ja že končan, mar ne?

Oddal sem oglas – in oglasila se je neka »Bernarda Solce«. Še vedno jo živo vidim pred očmi, kako je bila oblečena – a najbolj mi je ostalo v spominu, ko se je podpisala in sem na papirju zagledal svoj podpis. Oba sva se namreč podpisovala z inicialkami, ona BS, jaz BG, a njen S in moj G medsebojno zamenljiva kot enojajčna dvojčka.

Takrat sem bil že sredi priprav na pobeg iz zakona, kupil sem bil že hišo in jo prepisal na najina otroka Ivano in Mitja, in nad mano vsaj ni več bdel strogi nadjaz, ki mi je petnajst let nesrečnega zakona branil, da bi se spozabil. Zdaj pa sem odkril, da moje inhibicije niso bile zgolj moralnega značaja – kakor mi je bila Bernarda všeč, sem imel pred njo tudi silno tremo. A pogledi so se, medtem ko sva se menila o projektu in sčasoma tudi o kakih drugih rečeh, diverzantsko iskali in spet bežali, dokler ni bilo na kontu dovolj sekund.

Sicer pa tedaj še nisem prav vedel, kaj čutim do nje. Šele 31. avgusta 1990, na zdaj že znamenitem poslovnem raftingu, ki se ga ona ni udeležila in ki ga podrobno opisujem v svojem lanskem potopisu Julij avgusta, me je obsijalo presvetljenje ljubezni. To naj potrdi tudi realistična ponazoritev tega trenutka izpod čopiča genialnega Cirila Horjaka, vzeta iz potopisa.

»Deliverance 1990«, obj. z dovoljenjem Založbe Pivec in Cirila Horjaka

Po tistem mi Bernarda sploh ni več šla iz misli, seveda pa nisem na nič računal. Česa naj se še nadeja 40-leten bodoči ločenec z dvema otrokoma? Kaj bi z njimi lepotica, ki je še vse pred njo?

A dne 11. septembra je zvečer prišla v službo – z očali. Takrat sem prvič začutil, da se je prav s tem nekako stisnila k meni. Očitno je bila dotlej nosila vedno leče – zdaj pa se je prepustila mojemu pogledu takšna, kakršna je bila, špeglarca, kot sem bil špeglar tudi jaz. Vzverjel sem, da me ima morda pa le malce rada.

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.