Manitoba izvira iz istoimenske kanadske province in jo uvrščamo v krušne moke, iz katerih lahko samostojno zamesimo odličen kruh in druge pekovske izdelke, uporablja pa se tudi za pripravo testenin. Pridelujejo jo iz posebne vrste pšenice, ki zaradi višje vsebnosti beljakovin bolje uspeva v hladnih podnebjih, čeprav jo danes gojijo tudi drugod. Poimenovanje te moke je povezano predvsem z določanjem njene moči.

Kako določijo moč moke

Moč moke določijo z W-koeficientom, katerega vrednost nam pove, kako vpojna je moka. Višja, kot je vrednost koeficienta, več vode lahko vpije, zato je testo stabilnejše in kompaktnejše. Manitoba spada med moke z W-koeficientom, višjim od 350, kar pomeni, da lahko vpije tudi do 90 % lastne teže tekočine. Moči moke pa ne gre enačiti z določanjem tipa moke (na primer T400, T500 oz. tudi 0, 00 itd.), ki nam pove, kako je moka mleta in kolikšna je vsebnost mineralnih snovi.

Kako jo uporabiti

Manitoba je znana po visoki vsebnosti beljakovin glutenina in gliadina, ki pri dodajanju vode in gnetenju tvorita gluten, zaslužen za uspešno vzhajanje, izrazito elastičnost in raztegljivost testa, ki je tudi manj škrobnato in ga je laže obdelovati. Testo iz manitobe je zelo stabilno in primerno za pripravo dobrot, ki morajo vzhajati dlje in v procesu močno narasti.

Manitoba je zato nepogrešljiva za pripravo testenin, baget, čapatijev, briošev, francoskih rogljičkov in panettona, kolačev, pletenic, fokač in pic. Iz manitobe pripravljajo tudi sejtan, ki je dober vir beljakovin za vegetarijance. Manitoba je priljubljena tudi pri peki z drožmi, še posebno med začetniki, saj doživljajo z njo manj začetniških neuspehov. Ker testo v sebi zadrži več mehurčkov CO2, je tudi bolj zračno.