Arhiv NTRC

»V času, ki ljudi bolj razdvaja, kot združuje, želim z mladimi filatelisti pokazati, da lahko prebivalce ob edinstveni reki Savinji kakšen dogodek tudi povezuje. Tako smo se spomnili, da bi povezali šolarje 27 osnovnih šol, ki delujejo ob porečju naše skupne reke Savinje,« pravi Veni Ferant. Skupaj z učenci bo vsem tem šolal poslal pismo, v katerem bodo pojasnili, da želijo z razglednicami vseh krajev ob Savinji pripraviti razstavo, na kateri bodo prikazali naselja, kot so izgledala nekoč. »Tako bi lahko na enem mestu opazovali vse te kraje ob najdaljši slovenski reki, ki v celoti izvira in se izliva v Sloveniji. S pisanjem in pošiljanjem razglednic želimo vrniti ljudem tisto lepo, kar je nekoč že bilo, a žal počasi izginja. Kot marsikaj v življenju,« še dodaja Žalčan.

Brez njih ni bilo dopusta

Razglednice, ki so se postopoma razvile iz dopisnic, so se začele pojavljati v 70. letih 19. stoletja v Nemčiji, Angliji, Franciji in Avstriji. Francozi so bili prvi, ki so na njih upodobili fotografske motive, s katerimi so prikazovali orožje, uporabljeno v francosko-ruski vojni. Razglednice s fotografijami so leto kasneje začeli uporabljati tudi na Dunaju, medtem ko je Velika Britanija razglednice v tistem času uporabljala kot sredstvo za oglaševanje. Sledila ji je Nemčija, kjer so bile na razglednicah fotografije nemških avtomobilov in priljubljenih turističnih točk.

In kdaj so se prve razglednice pojavile v Sloveniji? Za najstarejšo slovensko razglednico trenutnovelja dopisnica, na kateri je ročno naslikan ptujski grad in je bila poslana leta 1889. A Ferant meni, da bi vkateri od zasebnih zbirk lahko bila še kakšna starejša. Zagotovo eno najbolj bogatih tovrstnih serij ima eden najbolj znanih slovenskih zbirateljev Zmago Tančič, ki hrani več kot sedem tisoč razglednic Ljubljane, med katerimi je najstarejša iz leta 1891.

V Sloveniji je deltiologija, kot se imenuje veda o zbiranju in proučevanju razglednic, dosegla vrh konec 19. stoletja, ponovno je postala priljubljena v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. »To je bil čas, ko smo nadopustuna morju na stojnici kupili deset do dvajset razglednic z znamkami, sedli v senco in se lotili pisanja. Šlo je za nekakšen obvezen del našega dopustovanja. Vsem, ki so pisali nam, smo seveda morali tudi mi,« se nostalgično spominja mentor filatelističnega krožka in dodaja, da je bila v tistih časih izbira razglednic v vsakem kraju zelo široka, da ne govorimo o tujini, kjer je bilo tega še bistveno več.

Tudi 250 evrov in več

Ferantu so takšne in drugače tiskovine, še posebej tiste s poštnim žigom, blizu že lep čas. Zagotovo tudi po zaslugi njegove poklicne poti. V zlati dobi razglednic je bil deset let zaposlen v Fotoliku, enem največjih proizvajalcev razglednic v takratni Jugoslaviji. Znan je po tem, da znamk in razglednic ne zbira počez, temveč so mu v prvi vrsti zanimive razglednice Celja, kjer je odraščal, in Žalca, kjer živi zadnjih trideset let. Nekaj jih hrani, odkar pomni, spet druge je našel s pomočjo spleta oziroma na katerem od sejmov. Obstajajo različne spletne strani, med najbolj uporabnimi so Bolha, eBay in Delcampe. Ob filatelističnih dogodkih so pogosto sejmi, ki se jih udeležijo mednarodni trgovci, ki razpolagajo s številni razglednicami. »Njihove cene so povsem različne. Odvisne so od redkosti, starosti, ohranjenosti, motiva in kraja, od koder so bile poslane. Določene imajo pretirano ceno in jih na spletu opazujem že več let, ker jih še vedno ni nihče kupil,« pojasni in doda, da lahko na primer za 20 evrov dobimo razglednico iz obdobja prve svetovne vojne. »Za takšno, na kateri je upodobljen metulj z razprtimi krili, v katerih so štiri fotografije Žalca in je izšla tako v slovenščini kot v nemščini, je takšna cena bistveno prenizka. Če jo kje uspemo najti za 250 evrov, je to že zelo ugodno in je najbolje, da jo takoj kupimo.«

Savinja, ki povezuje

Znan žalski filatelist, ki je svojemu konjičku predan z dušo in s srcem, bogato zanje na mlajše prenaša v filatelističnem krožku v I. OŠ Žalec. Ljubitelji znamk in razglednic so v njem sodelovali že v 70. letih prejšnjega stoletja, medtem ko neprekinjeno deluje od leta 2000. Deset let ga je vodil Tone Četina, ki ga je na njegovo prošnjo nasledil Veni Ferant. »Učencem, ki ga obiskujejo, predstavim, kaj sploh je filatelija in kako se lotimo zbiranja znamk. Pomemben del so tudi praktične vaje, kako napišemo razglednico in dopisnico. Opažam, da tega vedno več otrok ne zna. Doma marsikatera družina ne hrani nobene razglednice,« pojasni mentor, ki se je letos z učenci lotil prav posebnega projekta – zbiranja razglednic vseh krajev, ki se nahajajo ob reki Savinji vse od njenega izvira v Logarski dolini do njenega izliva v Zidanem Mostu. Izdelali bodo panoje, na katerih bodo poleg razglednic, na katerih si želijo čim več motivov Savinje, predstavili tudi osnovne značilnosti kraja in tamkajšnje znamenitosti. »Otroke v teh letih ne zanima kaj preveč njihova okolica. Če jim jo namesto z učbenikom predstavimo na nekoliko drugačen način, bi jih to celo utegnilo zanimati.« A pri tem ne bo šlo zgolj za običajno razstavo. Ferant želi z otroki izdelati tekmovalni izdelek, za katerega potrebujejo skupaj 160 razglednic, ob katerih bodo pripisali kratko zgodbo o Savinji. Preostalih ne bodo zavrgli, ampak jih bodo prikazali na podoben način.Zelo bodo veseli, če jim bodo pri tem pomagali vsi, ki morebiti hranijo kakšno zanimivo razglednico s tega območja. Trenutno so namreč ravno pri zbiranju gradiva, ki ne bo služilo zgolj za nostalgično oziranje v čase, ki jih ni več, temveč kot pomemben pričevalec dogajanja v naših krajih nekoč. Foto: SHERPA, osebni arhiv