##IMAGE-2233145##

Sinoči so na sevniškem gradu odprli stalno muzejsko zbirko Kamni govorijo - Saxa loquuntu. Zbirka razstavlja deset kamnitih spomenikov, med katerimi so tudi originali, ki obiskovalce seznanjajo z življenjem v rimski dobi, hkrati pa jih vabijo k obisku arheološkega parka Ajdovski gradec nad Vranjem. Postavljena je v restavriranem pritličju prvotnega stolpa sevniškega gradu. Sporočila, ki jih ti kamni hranijo v besedi in podobi, so obiskovalcu posredovana z multivizijsko projekcijo dokumentarnega filma, so sporočili iz KŠTM Sevnica.

Območje Sevnice je v rimski dobi ležalo med mestoma Celejo (Celje) in Neviodunom (Drnovo pri Krškem). V njih so poleg priseljencev iz Italije živeli predvsem staroselci. Ti so bili mešanica predkeltskih prebivalcev in keltskih Tavriskov, ki jih omenjajo grški in rimski pisci. S širšega sevniškega območja so znane štiri večje skupine rimskih napisov. Najbolj oddaljeni izvirajo iz svetišča Savusa in Adsalute v zaselku Sava nasproti Hrastnika. Štirje oltarji in številni nagrobniki z območja Sevnice, predvsem tisti iz poznorimske naselbine na Ajdovskem gradcu nad Vranjem, kažejo, da je bila rimskodobna naselbina blizu Vranja in Sevnice pomembna. Častili so mnogo bogov, ohranila so se le posvetila Jupitru in Vibam, domačim boginjam, ter Herkulu, zavetniku popotnikov in prinašatelju civilizacije.

V omenjeni zbirki je torej razstavljenih deset kamnitih spomenikov, ki s filmskim vodenjem obiskovalcem pripovedujejo svojo zgodbo.

Na pepelnici, posvečeni družini Maronijev, ki je živela na tem območju, je upodobljena četverovprega (redka upodobitev), ki verjetno predstavlja statusni simbol, lahko pa tudi vožnjo v onostranstvo.

Zanimiv je Viatorjev nagrobnik v medaljonu: on nosi brado, ki je bila značilna za čas cesarja Hadrijana, ki si je z njo zakrival brazgotino in tako nehote uvedel novo modo. Viator drži v roki zvitek, ki dokazuje, da je bil izobražen človek, njegova žena pa jabolko, simbol boginje Junone, torej zakonske zvestobe in sreče.

Dva kamna, ki sodita med družinske spomenike, sta brez ohranjenih napisov: prvi je del nagrobne niše s štirimi portreti, relief pisarja pa je pogosta in značilna upodobitev na nagrobnikih v Noriku.

V temeljih zidu pri cerkvi na Šentjurskem hribu nad Tržiščem je bil najden nagrobnik Mulonija Sekundijana, konjenika cesarske garde. Družina je nosila keltsko ime, izpeljano iz imena Mullus, Mullo je bilo ime Galiji za boga vojne Marsa.

Oltar, najden v ozki dolinici na robu korita Kamence, blizu njenega izliva v Savo je posvečen Kavtu ali Kavtopatu in kaže na obstoj mitreja nekje v bližini.

Nenazadnje bo svojo zgodbo pripovedoval tudi marmorni spomenik - odlomek stebrička, ki je pripadal oltarni mizi zgodnjekrščanske cerkve v naselbini na Ajdovskem gradcu nad Vranjem. V njej in podobnih višinskih naseljih so v 5. in 6. stoletju prebivali staroselski Romani.

Zamisel o postavitvi zbirke je stara že nekaj let. Na zavodu KŠTM Sevnica so se lani odločili, da tudi finančno pristopijo k realizaciji zbirke. Projekt je sofinanciralo tudi Ministrstvo za kulturo s 35-odstotnim deležem. Pri postavitvi zbirke so sodelovali predstavniki Narodnega muzeja s svojim strokovnim delom.