»Pripravljanje razstav za otroke je zahtevno«
Skoraj tako dolgo kot v Muzeju novejše zgodovine Celje domuje Herman Lisjak, tam dela tudi Jožica Trateški. Pred dnevi je minilo ravno 30 let, odkar je prvič kot zaposlena prestopila prag muzeja, Herman pa bo tri desetletja praznoval prihodnje leto. Jožica po vsem tem času še vedno uživa v svojem delu in z veseljem prihaja v službo. »To je velik privilegij in dober občutek, da je še vedno tako.« Velik del tega prinesejo tudi zelo dobri odnosi, ki jih goji z vsemi svojimi sodelavci. V tem času je pripravila veliko razstav, med drugim tudi začasno Herman in prijatelji.
»Na to, da še vedno rada prihajam v službo in opravljam svoje delo, vpliva veliko stvari. Tudi to, da je delo zelo raznoliko in da je vzdušje v kolektivu takšno, da lahko skupaj naredimo vse.« Jožica je sicer zaposlena kot muzejska svetovalka in vodja pedagoških programov, a poleg tega je tudi avtorica več razstav, skrbi pa tudi za otroške gledališke predstave, ki jih prirejajo v Hermanovem brlogu. Trenutno pa skrbi za inventar.
Vsebine za otroke
»Marsikdo misli, da je razstavo za otroke preprosto narediti, a to ni res. Včasih je celo težje, saj moraš prilagoditi svoje razmišljanje na drugo raven, moraš razmišljati kot otrok in vsebine prilagoditi njim.« Včasih se kakšne zanimive teme spomnijo sami s sodelavci, dobijo pa tudi kakšno pobudo od otrok. Občasno dobijo tudi kakšno pobudo iz drugih muzejev, s katerimi sodelujejo pri občasnih razstavah.
»Ko se dogovorimo za temo, sledi raziskovanje, ki je načeloma zelo obsežno. Med raziskovanem se nam ponavadi odpira vedno več vprašanj in je tema vedno bolj široka. Takrat se vedno spomnimo, da imamo za občasne razstave na voljo štiri prostore, zato se moramo ponovno osredotočiti na to, kaj je bistvo teme.« Pri tem poudarja, da prostorska omejenost ni nujno slaba. »Tudi otrokom ne bi bilo zanimivo, če bi bile razstave prevelike.«
Vodenja po razstavah muzejski delavci prilagodijo vsaki skupini posebej, tako da ustrezajo predznanju in starosti otrok, a tudi željam učiteljev. »Med vodenjem skozi razstave ne gremo vedno od enega do drugega panoja, ampak tudi to prilagodimo vsaki skupini otrok posebej.« Kot še dodaja, je poslanstvo otroškega muzeja, da otrokom približamo svet kulturne dediščine in kulture v vsej njeni širini in ljubkosti. »Hkrati dodajamo vsebine, ki so aktualne in otrokom bližje, da tako lažje razumejo sedanjost.« Kot je povedala Jožica Trateški, pri snovanju razstav pazijo tudi na to, da gojijo pozitiven odnos do slovenskega jezika. Poleg zgodovinskih tem v razstave dodajajo tudi druge, kot so matematika, arhitektura, geografija in podobno.
Uživa v zanimivih zgodbah
Skozi leta se je nabralo veliko različnih zgodb o predmetih, ki jih hranijo v muzeju. »Trenutno je ena bolj svežih zgodb zgodba o dojenčku, ki je razstavljen v prvem prostoru razstave Herman in prijatelji. Ta igrača je iz leta 1925 in nam jo je podarila gospa iz Hrastnika, ki jo je dobila ob rojstvu isto leto. To, da je igrača res stara skoraj sto let, je potrdil tudi žig, ki je na hrbtni strani dojenčka. V raziskovanju takih zgodb tudi zelo uživam.« S to igračo se je igral tudi sin gospe, ki jo je darovala. Sin je dal igrači novo ime, poimenoval jo je po svojem najboljšem prijatelju, nadel ji je ime Igorček. »Skozi raziskovanje sem nato ugotovila, da je imel sin prav, saj je proizvajalec izdelal igračo moškega spola. Ravno leta 1925 je to podjetje naredilo dojenčka, ki je prvič upodobljen kot fant, zato je bilo ime Igorček čisto ustrezno. Te in podobne igrače so bile pred tem načeloma upodobljene kot deklice. Takšne in podobne stvari ugotovimo skozi raziskave predmetov, ki jih dobimo v muzej.« Sogovornica je tudi poudarila, da je ta igrača lastnikom veliko pomenila, dvakrat so jo celo dali popravljati.
V razstave tudi kaj »skrije«
V prvem prostoru trenutne začasne razstave na veliki krogli, ki predstavlja Zemljo in njene prebivalce, je zelo veliko portretov, ki predstavljajo različne ljudi, ki živijo na našem planetu. »Ta eksponat predstavlja različnost prebivalcev, zato so nekatere fotografije črno-bele, tudi slabše kakovosti, prikazujejo različne lastnosti ljudi. Ob tem se z otroki pogovarjamo, da imajo nekateri ljudje drugačne lase ali drugačne oči, in jim s tem predstavimo pestrost ljudi. Otrokom s tem povemo, da kljub razlikam živimo na istem planetu. Zato moramo, če hočemo sobivati in se dobro imeti, poznati osnovne človekove pravice.« Med portreti, ki so na eksponatu, je tudi veliko družinskih članov in prijateljev zaposlenih v muzeju. »Prijatelji, sodelavci in sorodniki so se na moj poziv zelo dobro odzvali. Zbrala sem približno 800 fotografij, ki so zdaj del razstave.«
Tu se »skrivanje« še ne konča, vsa imena, ki jih je Jožica Trateški uporabila v gradivu za razstavo, so imena otrok zaposlenih v muzeju. »Uporabila sem tudi ime Jaka, kot je ime mojemu sinu,« je z nasmehom povedala Trateškijeva in dodala, da so tudi te majhne stvari tiste, zaradi katerih v svojem delu uživa.
V muzeju gostje iz celega sveta
Hermanov brlog sicer večinoma gosti otroke iz Slovenije, a kot pravi Jožica Trateški, so Hermanu v goste prišli tudi Japonci in Avstralci. »Spominjam se, da se je v našem muzeju ustavil par iz Avstralije, ki je opazil, da med igračami nimamo kenguruja. Takrat sta obljubila, da nam bosta poslala igračo, a nekako nismo verjeli, da bosta res. A sta držala besedo in poslala majhnega lesenega kenguruja, ki smo ga seveda takoj dali na razstavo.«
Foto: Andraž Purg
