Novi tednik
© 2025 NT&RC, d.o.o. - Vse pravice pridržane.

»Pri naju se vse začne in konča z glasbo«


Sintija Jurič
28. 12. 2024, 00.02
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli

Mlada zakonca Maja in Vlado Ravničan pravita, da nista nič posebnega. Živita v majhnem naselju v občini Zreče, imata redni službi, od nedavnega jima družbo v hiši dela tudi psička, ki sta jo posvojila iz zavetišča. A ko ju spoznaš pobliže, hitro ugotoviš, da nista »tipičen« mlad sodobni par. Močno cenita svoje prednike, tradicijo in preprostost, kar je v današnjem času prava redkost. Topel dom sta si tako ustvarila v več kot 350 let stari hiši, ki jo obnavljata z lastnimi rokami. V njej nimata radia ali televizije, temveč si prosti čas najraje popestrita z igranjem narodnozabavne glasbe, ki je obema zelo blizu. Svojo iznajdljivost, ustvarjalnost in ljubezen do glasbe združujeta tudi v ustvarjanje lesenih glasbil, katerih izdelava bo kmalu na ogled tudi v njunem majhnem muzeju glasbil.

Arhiv NTRC

Skupna pot Maje in Vlada se je začela na poseben način. Čeprav prihajata iz bližnjih vasi, ju je usoda pred približno petimi leti naključno združila v elektrotrgovini. »Na fakulteti za dizajn sem izdelovala svojo luč, zato sem potrebovala grlo za žarnico. Šla sem v elektrotrgovino in tam je delal Vlado. Kupila sem, kar sem potrebovala, nato sem Vlada poiskala na Facebooku in ga dodala za prijatelja. Že kmalu sva se dogovorila, da se bova videla, in tako se je vse začelo,« je z nasmehom na obrazu povedala Maja.

Nov dom za starimi zidovi

Skupen dom sta si najprej ustvarila v že urejenem stanovanju v zgornjem nadstropju hiše Vladovih staršev. Nekega dne je Vlado Maji pokazal notranjost njihove bližnje več kot 350 let stare kamnite hiše, ki je bila takrat povsem prazna in prepuščena toku časa. »Šla sva jo pogledat in v sobi, kjer imava zdaj spalnico, sva za šalo preverila, ali se omet še drži stene. Potem sva naenkrat začela tolči omet s sten in se nisva ustavila,« je povedala Maja in dodala, da se o obnovi hiše pred tem nista nikoli pogovarjala.

Obnove več stoletij stare hiše, v kateri so pred njima živele že štiri generacije, sta se lotila z lastnimi rokami. Hitro sta ugotovila, da je hiša zaradi svoje krožne povezanosti zelo praktična, zato razporeditve prostorov nista spreminjala. Zamenjala sta okna in streho, njun osrednji cilj je bil, da sta skušala v hiši ohraniti čim več prvotnih stvari. »Takoj se na primer vidi, da so vrata, ki vodijo do kuhinje, originalna, saj so na njih narisane rože s šestilom,« je pripomnil Vlado, ki je večino manjkajočega pohištva v hiši izdelal sam. Med obnovo hiše sta odkrila tudi veliko listin v nemškem jeziku, prav tako tudi starih fotografij, ki jih zdaj skrbno hranita v pleteni košari. Fotografije njunih prednikov imajo posebno mesto tudi na polici v njuni dnevni sobi. Prav tako sta svojim prednikom posvetila veliko družinsko drevo ob vstopu v hišo, ki v svojih »krošnjah« nosi fotografije vseh generacij, ki so živele v njuni hiši.

Preprostost in domačnost

Čeprav Maja in Vlado v hiši še nista imela tople vode, prav tako ni delovalo ogrevanje, sta se odločila, da se bosta vanjo vselila takoj po poroki, ki je obema pomenila zelo veliko. Spalnico sta si začasno uredila kar v dnevni sobi, toplo vodo za tuširanje sta si grela kar na štedilniku. »Bilo je zelo mrzlo, zato sva si ob posteljo dala tudi radiator. Najprej sva si nato uredila spalnico, nato vse drugo,« je povedala Maja. Živela sta skromno, a se nista pritoževala. To ju je, kot pravita, še bolj povezalo. »Sploh pozimi, ko te zebe, je dobro, da si v enem prostoru. Tudi če se spreš, moraš biti v enem prostoru,« je z nasmehom pripomnil Vlado.

Njuna hiša je danes v notranjosti že skoraj povsem obnovljena. V njej nimata televizije niti radia. Ko prideta iz službe, na polici ob vratih najpogosteje odložita tudi mobilni telefon. Kot pravita, tehnologije doma ne pogrešata. Dneve si namreč najraje popestrita kar s petjem in z igranjem narodnozabavne glasbe, ki je obema izjemno blizu. »Ko se grejeva ob toplem štedilniku, si zraven tudi pojeva. To nama je najljubše,« se strinjata in dodata, da v hiši še posebej lepo zvenijo stare ljudske in Avsenikove pesmi. Sicer pa glasbo rada poslušata tudi na gramofonskih ploščah. »Mislim, da lahko glasbo, ki je posneta na vinilni plošči, cenimo še bolj. Super je, ker med predvajanjem glasbe ni oglasov, prav tako je težko preskočiti pesem, zato si primoran vsako pesem poslušati od začetka do konca, da je na vrsti tista, ki si jo želiš,« je še povedal Vlado.

Foto: Nik Jarh

Več preberite v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 24. 12. 2024.


© 2025 NT&RC, d.o.o.

Vse pravice pridržane.