»... no, da nam bo padla kondicija? Saj nismo nogometaši!«
V teh zapletenih časih, ko so gledališča zaprta, ko igralci delajo nekaj od doma, nekaj v gledališču, se ob usklajevanju urnika ni prav enostavno dogovoriti za hkraten pogovor z dvema igralcema gledališkega ansambla, še zlasti če živita kar oddaljeno od Celja. Ampak ob pomoči upravnice mag. Tine Kosi nam je to uspelo. Za božično-novoletni intervju z dvema vrhunskima igralcema in prepoznavnima obrazoma Gledališče Celje smo se pogovarjali na Ta veseli dan kulture, ki je bil glede na razmere prav žalosten dan kulture. A tej protislovni simboliki se v pogovoru nismo pustili preveč zmotiti in se z njo obremenjevati.
Manco Ogorevc in Branka Završana v zvezi z Gledališčem Celje povezujejo vsaj tri stvari. Oba sta dolgoletna člana igralskega ansambla, oba se v Celje vozita v službo od drugod, Manca z Bleda, Branko iz Ljubljane, in obema, kot pravita, vožnja ni naporna. (No, Branku je morda ta dan bila, saj je zaradi nesreče v trojanskem predoru kar podaljšal vožnjo do Celja in tudi malo zamudil na skupni intervju). Oba sta v zadnjih dveh letih tudi prejela nagrado za najboljšo žensko in moško vlogo na odmevnem mednarodnem božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu. Manca jo je lani prejela za vlogo Maye v Večnem otroku, v predstavi Oče, kjer je bil nagrajen Branko Završan (2018), sta v nekdanji ruski prestolnici zaigrala tudi skupaj.
Kako doživljata ta čas, ko je Gledališče Celje enako kot druge kulturne ustanove že drugič moralo zapreti svoja vrata?
Manca: Res je kar žalosten čas, že ko se pripeljem v Celje, je takšno čudno ozračje. Mesto se zdi, kot da je izumrlo, ceste so prazne, parkirišč je dovolj, vse je zaprto, malo je ljudi na ulicah. Že ta prihod, ki je bil vedno vesel, živ, ki se je začel s kakšno kavo, je zdaj precej drugačen. Jasno, naše delo v gledališču se je tudi v veliki meri ustavilo, od oktobra nimamo več predstav. S svojo monodramo bi na primer morala pred zaprtjem tudi na mini turnejo po Sloveniji, ampak prišlo je do zaprtja gledališč, do ostrega reza v naše delo.
Branko: Verjetno bi bil najbolj primeren izraz, da se počutim utesnjen. Povsem razumljivo in razumno je, da je ta bolezen prinesla nek določen diktat in da se je treba obnašati tako, kot se obnašamo, zagotovo. Kljub temu da se da racionalno dobro razložiti samo po sebi, da sta se cela država in gledališče morala ustaviti, čustveno še vedno ne gre ravno najbolje.
Kako se počuti igralec, ko lahko samo obiskuje vaje in študira vloge, a ne more nastopati?
Manca: Kljub temu najdeš veselje, ker to tako rad delaš. Vseeno najdeš nek smisel in si rečeš: »Se bomo pač prilagodili, bomo dali najboljše od sebe, se obnašali, kot da nas gleda polna dvorana.« Ker se prepričuješ, da se bo to končalo, da bomo marca in aprila spet igrali, čeprav spet le v delno zapolnjenih dvoranah, ampak občinstvo spet bo.
Branko: Ah, to še ni tako huda frustracija. Saj kar stalno nastopamo, sicer v drugem mediju, ko pripravljamo virtualne vsebine enako kot druga gledališča. V Celju smo pri tem kar produktivni. Pripravljamo interpretacije različnih besedil, kar je tudi v opisu naših del in nalog, če sem prozaičen. (smeh) Umetniška beseda je zelo plemenit prostor dejavnosti. Istočasno smo tudi filmski igralci. Torej hecati se malo s kamerami, saj to je čisto simpatično ...
Ali zaradi dolgega obdobja brez nastopov na odru, brez nastopov pred občinstvom igralec lahko pade v formi, če se izrazim v športnem žargonu, izgubi občutke, zapade v krizo?
Manca: Narava našega dela je tudi takšna, da nekatere predstave nekaj časa ne igramo, nato jo spet obnovimo. Na primer otroška predstava Maček Muri živi že več kot deset let, obnavljamo jo lahko tudi vsako leto ali vsakih nekaj mesecev. Dokler ni dokončne odločitve, da bo predstava šla iz repertoarja, v glavi „držiš“ besedilo, energijo, imaš lik pred sabo, ki se je zapisal v tvoj spomin in je v tvoji krvi in mesu. Seveda je tekst potem spet treba prijeti v roke, ga ponoviti, se dobiti na obnovitvenih vajah. Na pobudo upravnice se pogovarjamo, da bi predstave igrali, kot se temu reče, »na temperaturi«, torej pred prazno dvorano, da potem, ko bo gledališče spet odprto, ne bo treba obnovitvenih vaj. Ker, kot pravi naša upravnica, ne bo niti časa, saj bo treba odigrati ogromno predstav, tudi iz nove produkcije, ki jih zdaj ne moremo.
Branko: Da bi rekli, vau, kondicija nam bo padla, no … Saj nismo nogometaši. Težko postavim ločnico, kaj pomeni pasti v krizo kot ustvarjalec, umetnik ali kot slehernik. Mogoče smo igralci malenkost privilegirani, ker smo tega vajeni, namreč vedno je novo obdobje, nova tematika, nova predstava. Vprašanje, ali bi lahko prišlo do igralske krize ali bomo ostali v formi, je ob vsem ostalem aktualnem dogajanju trenutno zanemarljivo. Torej se izgube forme ni treba bati, vsaj jaz se tega ne bojim.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
