Nik Jarh

Rada raziskuje človeka in njegovo globino, zato to išče tudi pri fotografiranju. Najbližja ji je portretna fotografija, kjer lahko skozi objektiv ujame zgodbe modelov. »Nekaj najlepšega je, ko človek na fotografiji vidi sebe in začuti, da je to res on,« je poudarila Lidija Polajžer, ki je minuli teden v Občinski knjižnici Prebold odprla svojo prvo samostojno fotografsko razstavo Odsevi duše. Na njej je na ogled osemnajst črno-belih fotografij, ki so ji čustveno najbližje in posameznika nagovarjajo h globljemu odkrivanju medčloveških zgodb. Vsak obraz namreč pripoveduje svojo zgodbo.

»Zelo težko sem izbrala le osemnajst svojih del, a jih nisem želela izbrati več, saj menim, da bi se te nekoliko izgubile. Vsi izbrani portreti imajo sentimentalno vrednost in so nastajali v zadnjih štirih letih,« je o svoji razstavi uvodoma povedala Lidija Polajžer, ki izvira iz Šempetra v Savinjski dolini, kjer ima tudi svoj fotografski atelje, zadnja leta pa je nov dom našla v Preboldu. Vse njene razstavljene fotografije so črno-bele. Z izjemno ene, so na vseh predstavljeni portreti ljudi, s katerimi želi prikazati, kdo pravzaprav so.

Nik Jarh

Poudarjanje čustev

Lidijo fotografiranje zanima že od otroštva, a takrat ni imela priložnosti, da bi se zanj izučila. Prvi fotoaparat si je kupila pri 20 letih in brez predhodnega znanja začela delati prve korake v svetu fotografiranja. Leta 2017 se je vključila v Društvo fotografov Svit, v okviru katerega je pridobila mnogo novih znanj in izkušenj. »S fotografijo sem se takrat začela ukvarjati še bolj poglobljeno in iz tega sta se razvila konjiček in poklic, s katerima danes živim,« je skromno povedala sogovornica.

Pri fotografiranju jo privlačijo izzivi. Rada fotografira dogodke, kjer skuša ujeti čustva ljudi, občasno fotografira tudi poroke, naravo, izdelke in podobno. Všeč ji je tudi modna fotografija, a pred njenim objektivom se najpogosteje znajdejo ljudje. Pristni in z vsemi občutki. »Zelo rada raziskujem ljudi, da pokažejo, kdo zares so. Ljudje se namreč prevečkrat prikazujemo takšni, kot od nas pričakuje družba, in ne takšni, kot resnično smo,« je poudarila. Da se lahko ljudje pred njenim objektivom čim bolj sprostijo, doseže s tem, da jim da za to ustrezen čas. Spet drugič lovi tudi pristne trenutke. »Med razstavljenimi fotografijami je tako na primer fotografija režiserja, ki sem ga ujela v trenutku, ko je delal predstavo in je bil v svojem ustvarjalnem procesu. Tudi takšne trenutke je lepo iskati.«

Nik Jarh

Prvotna vloga fotografov se vrača

Kot članici in tudi predsednici celjskega Društva fotografov Svit so se Lidiji v zadnjih letih ponudile številne nove fotografske priložnosti. Nedavno je tako prvič fotografirala tudi judo, a se je, kot pravi, pri tem počutila kot začetnica. »Fotografiranje ni preprosto in tudi področja fotografiranja se zelo razlikujejo. Z razlogom je vsak fotograf specializiran za neko področje,« je povedala Lidija, ki ji je zaradi nadzora nad svetlobo močno pri srcu tudi studijska fotografija. Ta zanjo predstavlja posebno priložnost in dogodek, ko si ljudje dovolijo, da ovekovečijo sebe in trenutke.

In kakšna je danes sploh še vloga fotografov? »Mislim, da se njihova prvotna vloga vrača. Včasih je bil fotograf edini, ki je lahko ovekovečil trenutke, a je nato fotografija zaradi instantnosti izgubila prvotni namen, da nekaj sporoča. Ogromno je fotografov, a le malo ljudi zna fotografirati. Pomembni sta namreč tudi kompozicija in kakovost fotografije,« je poudarila Lidija, ki je pri fotografiranju s telefonom zelo povprečna. »Ko fotografiram s telefonom, se temu niti ne posvetim, temveč le ›kliknem.‹ Prava fotografija je zame tista, ki je posneta s fotoaparatom, pri čemer se lahko posvetim občutkom in motivom. Ampak če grem na izlet s prijatelji, s sabo nikoli ne nosim fotoaparata, saj se rada pogovarjam in posvetim njim.«

Nik Jarh

Odkrivanje sebe

Ob fotografiranju je Lidija tudi terapevtka. Njena Anina, šola življenja, s katero ljudem skuša pomagati do lepšega in kakovostnejšega življenja, bo aprila praznovala 20-letnico. »To je področje, ki me spremlja že od otroštva. Že od nekdaj sem čutila ljudi in jih razumela ter verjela, da svojo usodo ustvarjamo sami. Sledila sem raziskovanju svojega čuta jasnovidnosti in jasnočutnosti ter odkrivala, da imam darove, da lahko čutim energije in ljudi ter vidim, kaj jih pesti,« je povedala. Z leti raziskovanja energijskega sveta je razvila lastno tehniko, s katero že vrsto let pomaga ljudem čistiti vzorce, travme in stvari, ki jim preprečujejo lepo življenje. »Vsak ima v sebi svoje bogastvo, ki ga mora le odkriti. S svojimi tehnikami pomagam ljudem odkrivati njihova bogastva, saj je vsak posameznik in vsak ima svojo vlogo v življenju. Ko bomo vsi edinstveni, bo ta svet lepši.«

Šempetranka, ki zadnja leta živi v Preboldu, tako na svoji poklicni poti združuje terapijo in fotografijo. Kot pove, se pravzaprav oba konjička, ki sta hkrati njena služba, vsaj nekoliko prepletata in jo vsak po svoje izpolnjujeta. »Moje življenje včasih je bilo kot zaraščen vrt s plevelom, zdaj je kot lep vrtiček, ampak še vedno moram kdaj v njem zamenjati kakšne rožice,« še nasmejano zaključi Lidija, ki sicer ni bila nikoli rada v ospredju, a se v zadnjih letih trudi vedno bolj stopati iz območja udobja.

Nik Jarh