Arhiv NTRC

Napočil je namreč čas, da preveri, ali je z njegovimi obveznimi decembrskimi opravami vse v najlepšem redu. Te nekaj tednov pred dnevom D skrbno pregleda in odnese v čistilnico. Na Miklavžev večer mora namreč biti pripravljena že prva od njih. V nadaljevanju decembra ima kdaj celo dva obiska na dan. Eni si želijo dedka Mraza, drugi Božička. »S sabo vozim oba kostuma, zato moram presneto paziti, da se pred otroki pojavim v pravem. Je kar pestro, a to rad počnem, me pomlajuje, zato mi kljub letom ni težko,« nam je zaupal Franci Uratnik, ki je sicer dejaven na različnih področjih. Od tega, da je strasten gobar in kuhar, do tega, da s kakšnim nasvetom še vedno rad priskoči na pomoč v domačem podjetju. A še posebej zaposlen je decembra, ko se prelevi v dobre može. Pravljičen je že njegov prikupen žametni glas. Če temu dodamo še njegovo toplino, prisrčnost in smisel za humor, je recept, kako otrokom pričarati pridih praznikov, več kot popoln.

Najprej le dedek Mraz

Franci Uratnik je v več kot štiridesetletnem udejstvovanju v amaterski gledališki skupini Kulturno-umetniškega društva Polzela ustvaril marsikateri lik in ga začinil s svojim pridihom. Kot mlad očka se je dobro znašel pri prebiranju pravljic o dobrih možeh svojima otrokoma. Ker je pri tem nadvse užival, je začutil poslanstvo, da praznični december tako približa tudi drugim otrokom v vrtcih in šolah. »Seveda je bil v 70. letih najprej uradno aktualen le dedek Mraz. Kostum zanj sem si izposojal pri režiserju polzelske gledališke skupine Jaku Jeršiču. A to ni trajalo dolgo. Našel sem šiviljo, ki mi je prisluhnila in sešila plašč. Kupil sem še lasuljo, brado in kučmo. Vse to uporabljam še danes,« pripoveduje sogovornik, ki je s svojo pojavo dedka Mraza vse do osamosvojitve razveseljeval otroke v Letušu, Braslovčah, Trnavi, Šempetru, Žalcu in na Polzeli, oskrbovance domov za ostarele in vesele druščine na sindikalnih prireditvah za otroke zaposlenih. Marsikje je še vedno tako in lik dedka Mraza ohranjajo še danes.

Po osamosvojitvi Miklavž

Po osamosvojitvi leta 1991 sta se mu lahko pridružila še Miklavž in Božiček. »Poklical me je tedanji polzelski župnik in me povabil, da bi v cerkvah na Polzeli in v Andražu na Miklavžev večer upodobil tega dobrega moža. Priskrbel mi je vso opravo, spremstvo angelčkov. Pred cerkvijo so bili hudobni parkeljni. Pripravili so sponzorirana darila za kar veliko otrok in tako se je začelo,« se spominja Uratnik, ki ima še posebej v lepem spominu prve obiske v polzelskem domu upokojencev. »Tako lepo je bilo občudovati, kako so se oskrbovanci spominjali, kako je bil videti prihod Miklavža v njihovih rosnih letih.« Franci med njih še vedno rad zahaja kot gobar in kot Miklavž. Sede na rob njihove postelje in z njimi rad poklepeta o tem in onem. »Marsikdo mi zaupa, da ga v tistem letu še ni obiskal nihče od svojcev in da sem jaz prvi, ki sem ga obiskal. To malo zapeče. Takšnih zgodb je veliko. Tudi danes.«

Želje po obisku Božička so deževale

V 90. letih so želje po obisku Božička kar deževale. Franci je tako kupil še njegov kostum in v tej opravi začel obiskovati šole in vrtce. Otroke razveseljuje s svojim filmskim smehom »ho ho ho«, ki ga resnično obvlada, in jim obenem pripoveduje, da ima kot Božiček zaradi segrevanja ozračja vedno več težav, saj se mora zaradi pomanjkanja snega znajti nekoliko drugače. Tako mora vsako leto poprositi kakšnega kmeta, da ga pravočasno pripelje s traktorjem do otrok, ki ga že komaj čakajo. »Ah, kaj vse izvem od njih. Razveselijo me z risbicami in mi napišejo kakšno željo. Povem jim, da je Božiček že star in da ne more hoditi v veleblagovnice v četrto nadstropje, ker se zaradi obilnega trebuha zelo zasopiha, a mora paziti na zdravje, da bo naslednje leto še lahko prišel,« se vedno pošali in ob tem odgovarja na vprašanja, kako lahko spleza skozi majhno odprtino dimnika, ko ima takšen trebuh. »Zaupam jim, da je to Božičkova skrivnost in naj tako tudi ostane.« Zagotovo ni skrivnost, da Franci v vlogi dobrih mož neizmerno uživa. Vse to je mogoče tudi po zaslugi njegove žene in celotne družine, ki sta mu pri tem v veliko pomoč in ga podpirata. »Lahko rečem, da imam kar srečo,« zaključi. (Foto: Andraž Purg)