Čarobnost brezčasnega glasbenega prostora
Program prireditev Poletja v Celju ponudi vsako leto obilo dogodkov na različnih prizoriščih v mestu in okolici. Eno najbolj neobičajnih je zagotovo oder pod drevesno hišo v celjskem mestnem gozdu, kjer je letos že bilo ali še bo mogoče prisluhniti koncertom v okviru šestega festivala Prisluhi v mestnem gozdu. »Dogodke izvajamo pretežno v akustični obliki. Gre za nevsiljiv način in ptiči v gozdu so vsakokrat navdušeni, saj pogosto glasno spremljajo izvajalce,« pravi umetniški vodja festivala, flavtist Luka Mlejnik Železnik. Navdušeni so tudi obiskovalci, ki jim je takšno doživljanje klasične glasbe všeč. Mnogi se vsako leto vračajo, pridružujejo se jim novi.
Zamisel za tovrstni festival se je Celjanu porodila, ko se je pred približno 15 leti s sorodnikom Boštjanom Hrenom, sicer gozdarjem iz celjskega zavoda za gozdove, sprehajal po mestnem gozdu, kjer je zavod začel urejati gozdne poti. »Navduševal se je nad idejo, da bi tam organizirali kakšen koncert. Tudi meni je bila zamisel všeč, saj čutim močno povezanost z naravo. To idejo sem nosil s seboj vsa leta, dokler se nisem vrnil v Celje. Ko sem iskal možnosti, da bi kot glasbenik in organizator pripravil nekaj novega, sem se spomnil na to. Prva sezona je bila spomladi 2017, za izvedbo druge sezone smo ustanovili zavod Inštitut E-Art, ekološko-umetniški inštitut, v katerem sodelujemo z Matejo Kožuh, Nejcem Skrtom in Ano Julijo Mlejnik Železnik.«
Pri organizaciji festivala je Luka našel izvrstnega sogovornika Roberta Hostnika in celjsko enoto zavoda za gozdove. »Tudi z zavodom Celeia, ki upravlja hišo, dobro sodelujemo. Razume vrednost in pomen tega festivala za program pri drevesni hiši,« je pojasnil sogovornik, ki zadnja leta živi in dela v Škofji Loki, kjer je nedavno s poroko z domačinko, violinistko Ano Julijo Mlejnik Železnik, svojemu priimku dodal še njenega. Pravi, da se je izkazalo, zakaj se je bilo treba preseliti v Škofjo Loko. »Najlepši razlog je, da sem tam spoznal svojo ženo. Zelo sem hvaležen tudi za službo, ki mi je dala ogromno izkušenj,« je Luka Mlejnik Železnik povedal na sobotno popoldne pred enim od koncertov v okviru festivala, ko je v pogovoru razkril svoje poglede na glasbo in ustvarjanje.
Pri načrtovanju programa in izbiri izvajalcev festivala predstavlja gozdni oder zagotovo neke omejitve. Kakšna je pri tem vaša usmeritev?
Stremim k temu, da gre za nevsiljiv način izvedbe glasbe, ki v gozdu ni moteč, in da je dogodek za obiskovalce celostna izkušnja: da pridejo peš v gozd, saj gre za pičlih 15 minut hoje, sedejo na tribuno, najprej malo poslušajo ptičje petje, ki se mu nato s koncertom pridruži še glasba. Iščem zasedbe, ki zvočno ustrezajo temu okolju, in programe, ki so primerni za najširše možno občinstvo, od glasbeno zelo izobraženih do tistih, ki želijo le uživati v lepi glasbi.
Nastopati v takšnem okolju je tudi za glasbenike izziv ...
Za glasbenike je to vedno zanimiva izkušnja, saj je zelo nepredvidljivo nastopati v gozdu. Vedno so prisotni dodatni zvoki, ljudje prihajajo mimo … Tudi zato ima festival takšno ime: prisluhnemo lahko koncertom in gozdu ter mu tako nekaj tudi vrnemo. Nekateri ljudje pridejo prav z namenom, da prisluhnejo glasbi, in ob tem odkrijejo poti, oder, drevesno hišo. Drugi gredo na sprehod in zaslišijo glasbo ter ji prisluhnejo. Zato naš festival nikoli ne bo imel vstopnic. Letos smo uvedli prostovoljne prispevke, a le zato, da bi festival lahko v prihodnje izvedli še bolje. Lani v tem času smo že vedeli, da smo prvič dobili sredstva ministrstva za kulturo, letos tega še ne vemo, upam, da bo tudi tako. Nekaj denarja nam je namenila Mestna občina Celje, za kar smo ji hvaležni, a to ni dovolj za vse dogodke. Pri iskanju donatorjev nam je letos pomagalo društvo En-Lite, ki je svoj dogodek priključilo našemu prvemu koncertu, na katerem sta občinstvo navduševala izvrstna improvizatorja Boštjan Gombač in Eduardo Raon. Boštjan sicer ostaja reden gost našega festivala, nastopil je tudi v lanski sezoni. Sodelovanje bi radi širili in nadgrajevali tudi zunaj Celja. Letos nameravamo dva dogodka ponoviti ob Cerkniškem jezeru, kjer je tudi zanimiva učna pot z odri.
V teh dneh je povsod veliko prireditev, kot bi želeli vsi nadoknaditi čas korone. Takrat so se številni umetniki znašli v velikih težavah. Kako ste jih vi premagovali?
Vem za mnoge umetnike, ki so si bili prisiljeni najti različne, tudi neumetniške službe. Mogoče se je umetniška scena s tem malo prečistila, ker smo ostali najbolj zagrizeni in tisti, ki imamo inovativne ideje, da smo lahko prebrodili ta čas, ali tisti, ki so imeli od prej zaledje ali druge službe. Težko si predstavljam, kako bi z ženo v preteklem obdobju zavezala oba konca, če ne bi bilo moje službe, saj je Ana Julija svobodna umetnica. Od leta 2018 sem zaposlen kot pomočnik ravnatelja v glasbeni šoli v Škofji Loki. Ob poučevanju je večina mojega dela organizacijske narave pri različnih dogodkih, administraciji, stikih z mediji ...
V času korone sva z Ano Julijo takoj začela iskati rešitve in nastal je prvi projekt v okviru družinskega tria, kjer sodelujeva z njenim očetom, violončelistom Milošem Mlejnikom, enim najboljših slovenskih izvajalcev klasične glasbe ter zaslužnim profesorjem na akademiji za glasbo. Hvaležen sem za to sodelovanje, saj najbolj napredujem, ko sodelujem z izvrstnimi glasbeniki, kot sta Ana Julija in Miloš. A ne le v smislu muziciranja, tudi druženja. Zasedba se imenuje Trio Lontrg, kar je domače ime za Spodnji trg v Škofji Loki, kjer so doma starši Ane Julije. Tam običajno tudi vadimo. Nedavno smo imeli v cerkvi Marijinega Oznanjenja v Crngrobu koncert za tekmovalce celjske glasbene šole, ki so prišli na nagradni izlet v Škofjo Loko in obiskali tudi to izjemno zanimivo cerkev.
Našli ste torej kombinacijo poučevanja in umetniškega delovanja. Vam to ustreza?
To zahteva veliko napora, saj je v nekaterih delih leta zelo veliko dela v šoli. Ob tem je treba vaditi, svoj čas zahteva tudi organizacija koncertov. Zadnje čase se počasi vrača to, da nas kdo povabi k sodelovanju, medtem ko smo zadnjih nekaj let večino koncertov sami organizirali, pogosto z lastnim finančnim tveganjem. Hvaležen sem, da smo bili pri tem uspešni. Tudi glasbeniki smo se začeli bolj povezovati, prav tako manjši festivali, vmes je bilo dolgo časa zatišje.
Pravite, da zdaj razumete, zakaj ste se morali seliti v Škofjo Loko. Ali torej verjamete, da se vsaka stvar v življenju zgodi z razlogom?
Ko človek gleda nazaj, ima vse skupaj več smisla. Ko se mu nekaj dogaja, včasih ne ve, kam to vodi. Verjamem, da je življenje celostna izkušnja za vsakega posameznika. Vsakega človeka »poiščejo« tisti ljudje in dogodki, ki jih potrebuje, da se razvija in raste. Od nas je odvisno, do katere mere smo te izkušnje sposobni pozitivno uporabiti, da z njihovo pomočjo rastemo. Naš odziv na situacije določi, kaj bomo iz njih potegnili. Tudi izgube in težki časi nas nekako oblikujejo. To obdobje, ko še ni konec vseh čudnih dogajanj v svetu, ima prav tako nek smisel za človeka, čeprav se sliši čudno.
Se vam zdi, da se bomo znali zazreti vase in videti stvari drugače, to, kar smo počeli narobe? Je to sploh mogoče v tej potrošniški družbi, kjer gre le za denar in dobiček?
Mislim, da je to neizogibno, da se bo zgodil preobrat navznoter, da bomo vsi začeli bolj iskati vsebine, ki nas bogatijo. Življenje ni le kopičenje materiala in izkušenj v smislu pridobivanja kompetenc, o čemer se veliko govori zadnje čase v šolstvu, češ da mora vsak postati ustrezno usposobljen delavec na trgu, da se ga bo dalo dobro uporabiti in zaposliti … Mislim, da to ni smisel človekovega življenja, ampak da je smisel raziskovanje in odpiranje zavesti človeka v vse smeri. Človek se v življenju uči sprejemanja, sočutja, pravilnega stika s svetom in soljudmi. Zdaj smo na točki, ko vsi ugotavljamo, da naprej v tej smeri ne gre in da moramo najti nove načine bivanja. Zame je bila na primer dragocena izkušnja študija v tujini in tudi v Ljubljani. Vsaka izkušnja ima nek smisel in iz nje se lahko nekaj naučimo.
A gledati na stvari tako, ko ne gre vse po načrtih, je zlasti za mladega človeka težko, saj ima vsak veliko želja in ciljev ...
Za mladega človeka je res izziv ohranjati notranje ravnovesje, a vse, kar se nam dogaja v življenju, nam ponuja »poligon« za raziskovanje sebe in opazovanje svojih odzivov na to. Glasba je izjemno uporaben medij za to, tako za tiste, ki se z njo ukvarjamo profesionalno, kot za tiste, ki jo hodijo poslušat na koncerte. Umetnik se skuša dotakniti poslušalcev, ki so tako pritegnjeni v brezčasen prostor, ko nihče ne gleda na uro, ko se ne sprašujemo, kdaj bo konec ...
V okviru festivala Prisluhi v mestnem gozdu so bili doslej štirje dogodki. Zadnji bo 10. julija, ko bo na sporedu baročno in ljudsko obarvana glasba.
Foto: MP Produkcija
Preberite več v Novem tedniku
