Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Marko Bratuš je človek mnogih talentov, a zase pravi: »Sam vedno nekaj počnem, ampak v bistvu sem len. Saj vemo, kaj velja za lene ljudi, izjemno inovativni in ustvarjalni so in vedno najdejo najbolj enostaven način za izpeljavo še tako zapletene naloge.

Že kot otrok je izjemno rad bral. Prebral je vse, kar je bilo na voljo. Pustolovske knjige Karla Maya so ga očarale. Čas po šoli je preživljal v knjižnici. Hitro je tam postal zelo domač in priskočil na pomoč knjižničarkam pri pospravljanju in urejanju gradiva. V srednji šoli se je na povabilo soseda znašel na košarkarski tekmi in po koncu tudi sam pokazal nekaj spretnosti pod košem, kar pa ni ostalo neopaženo. Trener mladih pri Olimpiji ga je povabil na trening in res je začel. »V srednji šoli sem treniral košarko, ravno toliko, da sem prišel čez to nevarno srednješolsko obdobje, ko moraš probati vsa mamila,« doda, rahlo v šali.

»Jeziki so sredstvo, ne cilj.«

Izbira študija mu je povzročala nekaj preglavic, mama mu je svetovala, naj vpiše študij medicine in o tem je celo resno razmišljal, a se je bolj nagibal k študiju jezikov. Zopet je prevladala modrost mame, profesorice slovenščine: »Jeziki so sredstvo, ne cilj.« O košarkarski karieri ni resno razmišljal, na koncu pa se je odločil za študij dramaturgije, saj se mu je zdelo, da najbolj združuje vsa področja, ki ga zanimajo: gledališče, film, radio, televizijo in igro. Po diplomi iz dramaturgije je vpisal še magisterij iz radijske režije.

Po študiju je ustvarjal ter režiral radijske kulturne oddaje, pisal scenarije za igrane in dokumentarne filme, televizijske oddaje in risanke. Bil je soustanovitelj in soustvarjalec spletnega medija Vest.si, kjer je vrsto let režiral studijske oddaje, bil voditelj ter pripravljal komentarje dogajanja. Tam je tudi nastal lik Smaal Tokka, ki je kasneje prerasel v pravi glasbeni fenomen. Soustvarjal je tudi televizijsko otroško oddajo Firbcologi na RTV Slovenija.

»Kontakt z mladimi je izjemno dragocen.«

Do nedavnega, ko je postal strokovni direktor v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, je bil umetniški direktor v gledališču Glej v Ljubljani. Tu je razvil nekaj inovativnih projektov, predvsem za mlade, ker se mu zdi ključno, da predstave za najstnike ustvarjajo najstniki. Sodelujejo tudi v evropskih projektih ter imajo tako možnost vpogleda, kako ustvarjajo gledališče mladi po Evropi. »Kontakt z mladimi je izjemno dragocen in marsikaj se lahko naučimo od njih. Ni pa vse, kar mladi prinesejo, totalno uporabno za stare, npr. Snapchat, za to sem prestar,« se pošali na račun medgeneracijskega sodelovanja.

»Vse se da, potrebno je samo imeti idejo in pač potem na tem delati.«

»Človek se mora znajti in se znati obrniti. Če bi kot dramaturg čakal, da me bo kdo zaposlil, bi lahko od lakote umrl. Če znaš in si človek akcije, je zelo enostavno. Če pa čakaš, da bo nekdo prišel pa nekaj naredil zate, ne bo,« pove nekaj o svoji dinamični karieri in doda, da je nujno vzeti usodo v svoje roke. 

»Stvari, ki jih še nisem delal, so mi v izziv.«

Iz omenjenega razloga se je tudi znašel v novomeški knjižnici: »Še nikoli nisem imel pogovora v knjižnici. Kakšen človek pa si, če rečeš ne knjižnici?« Radovednost ga je pripeljala tudi k projektu animirane serije Koyaa, ki je avtorski projekt animatorja Kolje Sakside. Gre za stop-motion animacijo v produkciji inštituta Zvviks, pri kateri je sodeloval kot soscenarist. Ker v Sloveniji tradicija animatorstva ne obstaja, ni mogoče dobiti strokovnega nasveta, ki bi lahko bil mlademu začetniku v pomoč, zato sta se s Koljo podala na delavnice v tujino, kjer sta dobila pomoč uglednih strokovnjakov, tudi takih, ki sodelujejo pri nastajanju animacije Bacek Jon.

Markovo delo je manj opazno v širši javnosti, a stoji za vrsto izjemnih projektov. Napisal je veliko scenarijev za: celovečerne igrane filme (npr. Črni bratje po Bevkovi povesti), dokumentarne filme (npr. o Alenu Kobilici), kratke filme, mladinske filme, radijske in TV oddaje (npr. Firbcologi) in bil večkrat nagrajen. Pravzaprav je verjetno najbolj realiziran slovenski scenarist. Vse, kar je napisal, je bilo tudi posneto, filmi pa so bili prikazani širom po svetu. »Pisanje scenarija je sicer daljši proces, nekje pol leta za kratki film. Res pa sem enkrat napisal neki scenarij na hitro, ker je bilo nujno, v šestih tednih. Sicer pa je bolje, če pisanje malo odleži, tako nastaja v več fazah,« razloži ustvarjalni proces pisanja.

»Glasba je odvod.«

Zadnja leta pa je prav z glasbo stopil iz anonimnosti v svet popularne kulture, čeprav zase pravi: »Paše mi anonimnost. Slava mi ni blizu.« Lik primorskega 'gengsta raperja' Smaal Tokka, ki malo po svoje dojema stvari, je nastal iz heca ter kasneje na pobudo glasbenika Marka Boha prerasel v uspešen glasbeni projekt. »Ko smo posneli prvi komad, je bil takoj popevka tedna na Valu 202. Potem smo naredili še enega in je bil spet popevka tedna,« opiše nenaden uspeh Smaal Tokka. Nato je napisal še nekaj besedil in ko je imel pet skladb, mu je glasbenik Janez Dovč predlagal, da posname ploščo. Trenutno ustvarja že drugo ploščo: »Ravno danes popoldan grem snemat pesem Rumeni tisk. Do poletja bo zunaj druga plošča. Ko bo zunaj, boste vedeli, da je bila ta pesem posneta ravno na ta dan, ko smo imeli v knjižnici pogovor,« je še dodal in odhitel v snemalni studio.