##IMAGE-3043710##

Splošne knjižnice Dolenjske, Bele krajine in Posavja (za slednje Knjižnica Brežice, Knjižnica Sevnica in Valvasorjeva knjižnica Krško) smo zaradi boljšega medsebojnega povezovanja in prilagajanja trenutnim epidemiološkim razmeram združile moči. Za svoje člane in uporabnike oziroma širšo javnost v letošnjem letu pripravljamo pet spletnih dogodkov. Na prvem v nizu, minuli četrtek, 21. januarja 2021, smo gostili psihiatra Željka Ćurića.

Na YouTube kanalu novomeške knjižnice, tokratne gostiteljice dogodka, je predavatelj spregovoril o kriznih obdobjih in odzivih nanje. Pri tem je poudaril, da univerzalna kriza ne obstaja. Kriza ni odvisna od samega poteka dogodkov, temveč načina, kako posamezniki te dogodke doživljajo in se nanje odzivajo. Krize s sabo vedno prinašajo določene spremembe, ki so lahko pozitivne ali negativne, vsekakor pa so spremembe »dodana vrednost«, zaradi katerih je kriza sploh smiselna.

Ne glede na to, za kakšne vrste krizo gre, je potek doživljanja krize zelo dobro preučen in poteka po določenih fazah. Od faze šoka, do zanikanja realnosti, frustracije, obupa in žalovanja, pa do faz, ko se začnemo iz krize pobirati in se iz nje nečesa novega naučimo, do faze finalizacije, ko se kriza konča.

Bližnjic ni, tudi strokovnjaki morajo skozi vse faze. »Morda je meni nekoliko lažje, ker se občasno zavem, da je to, kar doživljam, normalen odziv na to, kar se dogaja z mano.« Je pa od posameznikov odvisno, koliko časa bo posamezna faza trajala. Pri tem izkušnje niti ne igrajo pomembne vloge. »Pri doživljanju kriznih dogodkov ne gre toliko za debelo kožo, temveč bolj, da smo vsi krvavi pod kožo«, je še dodal. Dokler kriza poteka po pričakovani krizni krivulji, ni razlogov za skrb, skrbi pa ga, ko pride do zastoja in oseba obtiči v eni izmed faz poteka krize.

In kako preprečimo zastoje pri sebi ali drugih? Priporočamo ogled predavanja, ki je v celoti objavljeno v video prispevku.

Vsekakor pomaga zavedanje, da je »kaos trenutni red, ki ga ne razumemo. Trenutno je situacija s koronavirusom kaotična, ker o njem zelo malo vemo. Ko bomo vedeli več, bo tudi situacija bolj obvladljiva. To, kar trenutno doživljamo, bo bodisi sestavni del zgodovine, ali rutine.« Rutina ima pogosto slabšalen pomen, v času kriznih obdobij pa zagotovo ni tako. Cilj krize je namreč ravno to, da si v fazi finalizacije pridobimo nove vrhunske in stabilne rutine. »Takrat je v naši glavi krize konec.« Kriza se torej ne konča s koncem epidemije, vojne ali drugega kriznega dogodka, »temveč s tem, ko se s krizo ali kriznim dogodkom ne ukvarjamo več kot s krizo, temveč postane del našega vsakdanjega življenja.«