V premislek: Nič več beseda praznika
Z nekdaj opevano slovenščino ravnamo danes precej malomarno.
Zadnje mesece sem prek spleta obiskovala tečaj poljščine s tečajniki iz različnih držav. Ob učenju smo odprli marsikatero temo, povezano z našo kulturo in običaji. Svojim »sotrpinom« in profesorici sem veliko govorila o slovenskem kulturnem prazniku. Čudili so se in bili navdušeni, da Slovenci toliko poudarka dajemo kulturi in da je praznik kulture celo dela prost dan.
Naš kulturni praznik je – čeprav ta dan opevamo dosežke z različnih področij kulture – neločljivo povezan z našim največjim poetom Francetom Prešernom in s slovensko besedo. »Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj,« je o njej v Kurentu zapisal veliki Ivan Cankar. In prav je imel – naša slovenščina s pestro paleto narečij in krajevnih govorov zveni prav lepo.
Z nekdaj opevano slovenščino pa ravnamo danes precej malomarno. O tem je bilo prelitega že veliko črnila, vsi tisti, ki imamo do jezika neki odnos, smo že, tako se zdi, kot pokvarjene ure, ki vedno znova ponavljajo ene in iste mantre. Vsa dobronamerna opozorila in razmisleki pa kot da naletijo na gluha ušesa.
Pred kratkim sem se pogovarjala z gospo, ki se pri svojem delu dnevno srečuje s takšnimi in drugačnimi vprašanji državljanov, povezanimi z jezikom. Glede na povedano ji v službi ne more biti dolgčas. Neka gospa se je denimo pritoževala, zakaj so animirani filmi v slovenskih kinematografih sinhronizirani in jih ne vrtijo v izvirniku s podnapisi, da bi se otroci tako naučili tujega (beri angleškega) jezika. Že dobra znanca pa sta z nekim pravnikom, ki jo venomer sprašuje, zakaj pogodbe ne sme sestaviti zgolj v angleščini.
Priznam, da me je slišano kar malo vrglo iz tira. Ker si pri najboljši volji ne morem predstavljati, da bi kdo kaj tako neumnega vprašal ali sploh pomislil recimo v Franciji ali Nemčiji. Veliki narodi pač premorejo dovolj ponosa in pripadnosti svojemu narodu, da se ne uklanjajo bebavi angleščini na vsakem koraku. Slovencem očitno za jezik postaja prav malo mar. Navsezadnje to potrjujejo tudi e-poštna sporočila, ki jih dobimo v našem uredništvu, v katerih nas dijaki naprošajo, da bi pri nas upravljali in ne opravljali prakso. Ali pa malomaren napis v eni od optik v trgovskem centru v Murski Soboti, kjer imajo rasprodajo. Večina ob tem zamiži. Kako dolgo nam bo še vseeno?
