V novo leto z več hrbtenice in manj odločitev proti sebi
Se pogosto jezite nase, ker preveč popuščate? Postavljanje zase ni le pogum, ampak notranja jasnost. Preverite, kako si jo ustvariti in okrepiti meje.
Ko razmišljamo o preteklem letu, velikokrat ugotovimo, da smo preveč popuščali in se vedli, kot da nimamo hrbtenice. Bolj kot trenutki, ko smo popustili, boli tisto, kar pride kasneje. Ko se situacija umiri in ostanemo sami s sabo. Takrat pride jeza nase, tiho obžalovanje, občutek, da smo se spet prodali pod ceno. Da smo rekli »ja«, čeprav smo v sebi vedeli, da bi morali reči drugače. In si gremo že pošteno na živce, ker se to prevečkrat ponavlja.
V tem svojem notranjem dialogu o sebi začnemo razmišljati kot o nekom, ki nima dovolj trdnosti. Zaključimo, da nam manjka »hrbtenice«.
PREBERITE TUDI:
Zakaj se odločamo, kot da »nimamo hrbtenice«
Ko nimamo vnaprej določenih notranjih pravil, se o sebi odločamo sproti. Vsaka zahteva, vsak pritisk, vsaka neprijetna situacija nas prisili, da v trenutku presojamo, kaj je prav. In ker smo takrat že čustveno vpleteni, pogosto izberemo tisto, kar je v tistem hipu lažje, ne pa tisto, kar bi bilo dolgoročno bolj v skladu z nami.
Pri zahtevah zunanjega sveta se v nas hitro aktivirajo stari vzorci. Strah, da bomo koga prizadeli. Strah pred konfliktom. Strah, da bomo izpadli težavni ali nehvaležni. To niso zavestne odločitve, ampak podzavestni mehanizmi, oblikovani že zgodaj v življenju.
Zato ni pošteno do sebe trditi, da nam preprosto manjka poguma. Veliko pogosteje nam manjka le vnaprejšnja jasnost. In prav zato se kasneje jezimo nase. Ne zato, ker bi ravnali napačno, ampak ker v tistem trenutku nismo imeli prave opore, na katero bi se lahko naslonili. Ta je, ko se moramo odločati v čustveno obremenjujočih situacijah še kako pomembna. Notranjo avtoriteto si tako lahko utrdimo zjasnimi notranjimi pravili, ki nas razbremenijo.
Notranja avtoriteta ni moč v trenutku, ampak odločitev vnaprej
Notranja avtoriteta ne pomeni trdote ali zapiranja vase. Pomeni, da si ustvarimo notranjo strukturo, ki nas drži takrat, ko je najlažje zdrsniti v stare vzorce. Pomeni, da si olajšamo življenje tako, da se o sebi odločimo že prej, takrat, ko smo mirni, razmišljajoči in manj pod vplivom čustvenega pritiska.
Starš, ki se vsak dan znova odloča, ali bo svojemu najstniku popustil ali vztrajal, je pogosto izčrpan in nezadovoljen s sabo. Ne zato, ker bi bil premalo dosleden, ampak zato, ker nima vnaprej opredeljenih točk, kjer bo vztrajal, in tistih, kjer je pripravljen popustiti. Ko so te odločitve sprejete vnaprej, se v trenutku konflikta ne odloča več o sebi, ampak že vnaprej sprejete odločitve samo uresniči.
Enako velja v službi, prijateljstvih in družinskih odnosih. Tam, kjer nimamo notranjih pravil, smo vedno v slabšem položaju, saj se odločamo pod pritiskom.
Ko se vedno znova postavljamo na stranski tir
Veliko notranje jeze nase izvira prav iz tega, da sami sebi postavljamo zelo nizko ceno. Prevzamemo še eno nalogo, čeprav smo že preobremenjeni. Počakamo, čeprav nas drugi redno puščajo čakati. Toleriramo opazke, ki nas bolijo, in si govorimo, da ni vredno odpirati teme.
Vsakič znova si obljubimo, da bo naslednjič drugače. A brez vnaprejšnje odločitve se naslednjič praviloma zgodi enako. In tako se ne ruši odnos z drugimi, ampak odnos s sabo.
Konkretna vaja: osebna pravila, ki vam vrnejo oporo
Če želimo, da notranja avtoriteta ne ostane le zanimiva ideja, ampak dejanska sprememba, je potreben zelo konkreten korak. Ne velik in dramatičen, ampak jasen in uporaben.
Prehod v novo leto nam ponuja redko priložnost. Ne zato, da bi si zadali nove cilje, temveč da za trenutek upočasnimo in si odgovorimo na nekaj temeljnih vprašanj. V katerih odnosih se mi hrbtenica najpogosteje zmehča? Kje vedno znova obljubim, da bo drugič drugače, pa se ne spremeni nič? In predvsem, katera pravila bi mi pomagala, da se o sebi ne bi več odločala v zadnji sekundi?
Ta pravila niso namenjena temu, da jih obešamo na veliki zvon. So tiha, osebna in zavezujoča predvsem za nas same. Ne naredijo nas trde, temveč bolj predvidljive do sebe. Ko jih imamo, se ne zanašamo več na trenutno razpoloženje, ampak na notranji kompas, ki smo ga postavili v miru.
Kaj konkretno lahko naredite? V miru si zastavite nekaj vprašanj in si nanje iskreno ter jasno odgovorite. Ne zato, da bi se omejevali, ampak da bi se razbremenili. Če je le mogoče, vključite področja, pri katerih najbolj opažate, da prevečkrat popustite.
Nekako tako:
- Starševstvo: Kaj so stvari, pri katerih sem pripravljen-a popustiti, ker niso ključne? In kaj je zame pomembno, tudi če otrok zaradi tega ni zadovoljen? Kaj želim dolgoročno graditi – trenutni mir ali zaupanje?
- Služba: Katere zahteve bom sprejel-a brez težav in katere ne več? Kaj zame pomeni »nujno« in kaj je zgolj tuja slaba organizacija? Pod kakšnimi pogoji sem pripravljen-a prevzeti dodatno delo?
- Prijateljstva: Kje se redno prilagajam na račun sebe? Koliko čakanja ali prilagajanja sem pripravljen-a sprejeti? Kaj bom naredil-a drugače, ne iz zamere, ampak iz skrbi zase?
- Družinski in širši odnosi: Katere teme ali načini komunikacije so zame boleči? Kako bom reagiral-a, če se to ponovi? Kaj pomeni omejiti stik tako, da zaščitim sebe, ne da bi moral-a razlagati ali dokazovati?
- Učitelji, mentorji, trenerji, druge avtoritete: Kje imam občutek, da bi moral-a nekaj prenesti, ker je to »del rasti«? Kdaj sledim usmeritvam zato, ker mi koristijo – in kdaj zato, ker me je strah, da bom izpadel oziroma izpadla nehvaležna, neambiciozna ali težavna? Kje je moja osebna meja, tudi v odnosih, kjer me nekdo uči ali vodi?
- FOMO – strah, da bom nekaj zamudil-a: Pri katerih odločitvah najpogosteje ravnam iz strahu, da bom izpuščen-a, pozabljen-a ali da bo priložnost šla mimo? Kje rečem »ja«, čeprav si v resnici želim reči »ne«? Kaj bi se spremenilo, če bi si dovolil-a izbirati manj, a bolj zavestno?
Zakaj je to posebej pomembno, ko nas je strah
Strah in nelagodje ob postavljanju zase ne bosta kar izginila. To ni realno pričakovati. A ko imamo vnaprej sprejete odločitve, strah ne vodi več igre. Vodi jo notranji dogovor, ki smo ga sklenili takrat, ko smo bili bolj prisebni.
In prav v tem je razlika med tem, da se kasneje jezimo nase, ali pa si lahko rečemo: »Morda ni bilo lahko, a ravnal sem v skladu s sabo.«
Manj obžalovanja, več miru
Morda največja vrednost notranje avtoritete ni v tem, da bomo navzven delovali bolj odločno. Ampak v tem, da bomo imeli manj notranjih očitkov in manj obžalovanja. Manj trenutkov, ko si gremo sami sebi na živce, ker vemo, da smo spet stopili čez sebe.
Novo leto je lahko dober trenutek, da si namesto velikih zaobljub postavimo nekaj jasnih notranjih pravil. Takšnih, ki nam pomagajo živeti bolj v skladu s sabo. Hrbtenica se namreč ne gradi v trenutkih poguma, temveč v tišini odločitev, ki jih sprejmemo, še preden jih življenje preveri.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
