Komentar: O razvoju Pomurja vse prevečkrat odloča politični oportunizem
Po eni strani je popolnoma nesprejemljivo in neodgovorno, da na pričakovano polurno sejo razvojnega sveta ne pride dovolj županov za zagotovitev sklepčnosti, a po drugi strani jih je tudi mogoče razumeti.

V lanski prilogi našega medija Razvoj sem si dovolil filozofirati o tem, kaj je razvoj in kako si definicijo tega splošnega, vseobsegajočega pojma predstavljamo v naši regiji. Po enem letu lahko še vedno trdim, da se v razumevanju razvoja kot takega ni kaj dosti spremenilo.
Izvirni greh tiči v prednastavljenih razvojnih prioritetah oziroma pomanjkanju teh. Ne da nam manjka raznih z davkoplačevalskimi sredstvi dobro plačanih strategij in razvojnih programov, očitno nam primanjkuje poguma in zdrave pameti, da bi se jim uprli, ko opazimo, da ne delujejo.

Noben razvojni dokument ali strategija nima učinka, če ostane zgolj črka na papirju, če se utaplja v birokratskem leporečju ali če je rezultat zadovoljevanja političnih kvot in interesov ter državnih ali evropskih zahtev.
Realnost razvoja v naši regiji ni odvisna od števila sej, skupin in komisij, temveč od ljudi, ki znajo in si upajo odločati. Prevečkrat ne odločata znanje in vizija, temveč politični oportunizem, strah pred spremembami ali preprosto lenoba – težnja, da je najlažje delati tako, kot se je delalo vedno, četudi to pomeni, da se bomo vsako leto znova čudili, zakaj se razvojno še vedno ne premaknemo z mesta.
Po eni strani je popolnoma nesprejemljivo in neodgovorno, da na pričakovano polurno sejo razvojnega sveta ne pride dovolj županov za zagotovitev sklepčnosti, a po drugi strani jih je tudi mogoče razumeti.
Če v dogovoru za razvoj regije, ki naj bi bil izvedbeni dokument za izvajanje regionalnega razvojnega programa, ni nobenega projekta, ki bi mu lahko brez kančka slabe vesti nadeli oznako, da bo pospešil regionalni razvoj, je ravnodušnost pričakovana. Še posebej, če projekt ne izvira iz občine dotičnega župana. Res pa je tudi, da se podarjenemu konju ne sme gledati v zobe.

Milijone, ki so na voljo, je pač treba pokuriti, čeprav se zavedamo, da na širši regionalni preboj regije ne bodo imeli vpliva, saj so vsa ta sredstva praviloma namenjena projektom, ki niso le razvojno neambiciozni, ampak pogosto tudi brez stika z realnimi potrebami prebivalcev in gospodarstva. Pa zato niso krivi (samo) župani in drugi tako imenovani deležniki regionalnega razvoja, da se razumemo.
Še naprej se vrtimo v začaranem krogu: navzven ustvarjamo videz intenzivne razvojne dinamike, navznoter pa še vedno capljamo na mestu.
Vsak nov krog delitve evropskih in državnih milijonov prinese zgolj kozmetične popravke stanja, ki ga v resnici ne želimo ali ne znamo spremeniti. Dokler nam ne uspe preseči mentalitete »važno, da denar porabimo«, da se pokrije kaka zaposlitev in ima kaka agencija ali zavod razlog za obstoj, bo razvoj še naprej le fraza, s katero polnimo poročila, ne pa nekaj, kar bi lahko prebivalci občutili v vsakdanjem življenju.
Potrebujemo prelom, jasno in kritično razpravo o prioritetah ter predvsem iskrenost. Podarjenemu konju se prav gotovo ne gleda v zobe, ampak vsaj preveriti bi morali, ali sploh lahko teče.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se