RC MS

Prvo je, da sem kot oseba v političnem smislu absolutno neizvoljiv. Kljub vsej dobronamernosti za skupno stvar sem namreč v svoji komunikaciji preveč neposreden. Starejši kot sem, vedno bolj ugotavljam, da je dobronamernost veliko manj cenjena, kot je lahko neposrednost samodestruktivna. V življenju preizkušeno na lastni koži že večkrat. Mi je pa to povsem v redu in me veseli, saj se lahko na ta način ognem ponavljajočim se nagovarjanjem za takšno in drugačno voljeno funkcijo. Ker me to pač ne zanima. Jemlje preveč osebne svobode.

Drugo spoznanje je, da sem po vseh teh letih delovanja v različnih sferah še vedno neverjetno naiven. Zakaj? Če pač vodim razvojni svet regije, mi je logično, da smo po osnovni nalogi vsi usmerjeni v razvoj regije. Pa saj smo, vendar z manjšim detajlom. Vsi, ki smo prevzeli odgovornost za to, kako bo naša regija videti v naslednjem obdobju, smo za razvoj regije, vendar velikokrat s primarnim pričakovanjem, naj se ta razvoj dogaja, če že ne v moji, potem pa vsaj najbližje moji lokalni skupnosti.

Neposredni akterji in s tem nosilci projektov razvojnega denarja, ki nam ga nameni država, so namreč pomurske občine. In teh je 27 z okrog 114.000 prebivalci. Med seboj so neverjetno različne, tako po velikosti območja kot po številu prebivalcev, še posebej pa po gospodarski oziroma proračunski moči in – kar je najpomembneje – neverjetno različno so sposobne po investicijski moči. Ker pač investicije generirajo razvoj infrastrukture, ki potem omogoča, da pri nas najdejo svojo priložnost gospodarski subjekti, ki potem nam prebivalcem dajejo delo, da si lahko s prihodki ustvarimo bivališča in družine, da uporabljamo storitve javnega sektorja, da trošimo itd. Skratka po tem vrstnem redu, da pod črto neko okolje boljše ali slabše živi.

Jure Kljajić

Projekti, ki smo jih v regiji prepoznali kot nosilne, pa tako po velikosti kot organizaciji in vrednosti presegajo 27 občinskih mej in proračunov. Če jih torej želimo uresničiti, je nujen element razvoja regije sklepanje kompromisov. Tukaj pa nastopi situacija, ko so nekatere akterke in akterji bistveno bolj aktivni in jim pogled seže bistveno dlje kot nekaterim drugim, ki se borijo za osnovno eksistenco ali pa so zaradi napačnih odločitev v preteklosti povsem obubožali. Vendar njihov glas šteje enako.

Imamo torej situacijo, ko so nekatere lokalne skupnosti resnično proaktivne, tako z idejami kot znanjem, in se to v njihovih občinah kaže kot neposreden razvoj investicij, dogodkov in napredka in niti pod razno ne čakajo le na to, kar jim bo namenila država oziroma po pomursko »Ljubljana«. Na ta način potihoma, vendar neomajno in povsem upravičeno prevzemajo vlogo regijskega liderstva.

Po drugi strani pa so med njimi tudi tiste, od katerih bi že po logiki stvari pričakovali bistveno več, vendar človek včasih res ne ve, ali gre za pomanjkanje idej, volje ali znanja in ali morebiti ne živijo na osnovah neke pretekle slave, ki pa brez tega, da jo konstantno z lastnimi aktivnostmi vzdržuješ, pač mineva. Poenostavljeno, če si največji ali imaš druge družbene ali gospodarske danosti kot prednost pred drugimi, še ne pomeni, da ti drugi, s katerimi moraš nujno sklepati kompromise, to danost samo po sebi priznavajo.

In namesto da se izogibaš odločitvam, ki jih potrebuje regija, bi bilo dobro v takih primerih zagristi v jabolko interesov, se usesti za mizo in z argumenti doseči odločitev, ki bo v dobro regije. Zato neupravičeno izogibanje dogodkom, na katerih se sprejemajo tako pomembne odločitve, kot je operacionalizacija razvojnih milijonov, ni primerno. Tako ne s strani lokalnih skupnosti, kakor tudi ne s strani predstavnikov gospodarstva ali drugih deležnikov. Ob razočaranju nad nesklepčnostjo zadnje seje razvojnega sveta je nekdo celo zlobno pripomnil, da bi pa morebiti na vsako sejo morali uvrstiti točko fototermina in bi bila sklepčnost zagotovljena.

Kakor koli na koncu obrnemo, realnosti ne moremo spremeniti. Imamo 27 povsem različnih enot, ki so v preteklih treh desetletjih verjetno res bile povsem na mestu in so upravičile vlogo te velike razdrobljenosti in raznolikosti, ko so se na ta način lahko bistveno bolj neposredno zagotavljale potrebe lokalnega prebivalstva. Ko pa govorimo o razvoju, torej ne o sedanjosti, ampak o prihodnosti, pridemo do spoznanja, da za uresničevanje regijskih ciljev, ki presegajo občinske meje, pač potrebujemo organiziranost, ki bo lahko te cilje financirala in izvedla.

Samo po sebi to pomeni, da nujno potrebujemo vmesno stopnjo med centrom in lokalnimi skupnostmi. To pa so lahko le pokrajine, ki bodo zmožne in jim bo dovoljeno glede na svoje posebnosti bistveno bolj svobodno določati lastne potrebe, kakor tudi bistveno lažje zbrati sredstva za uresničitev teh potreb. In potem bo vprašanje, kaj bo s financiranjem razvoja, ko »umrla bo Ljubljana«, bolje kot ne drugotnega pomena. Je pa hkrati res, da potem tudi več ne bomo imeli nikogar, ki bi bil kriv za veliko večino naših težav, če se ne bomo znali iti. Pod črto je torej vprašanje, ali imamo tudi sami pogum, da se gremo te igre.