„V gledališču je žal veliko pizdekov!“
Gledališkega in filmskega igralca Vlada Novaka v tem času lahko pogosto srečamo na Ptuju. „Lepo je na Ptuju, Ptuj je rojstni kraj mojega očeta,“ pove. Ob tem pa spomni tudi na svojega dedka, ki je imel mlin pri Kogu, pozneje v Rošnji, na stara leta pa v Zlatoličju, na potoku Strugica, nekoč velikem potoku, ki pa ga danes ni več.
V MG Ptuj se Vlado Novak namreč pripravlja na prav posebno premiero, premiero monodrame Gajaš – brez maske, ki jo je veliki slovenski pisatelj Feri Lainšček, prejemnik Prešernove nagrade leta 2021 za življenjsko delo, napisal za MG Ptuj in Vlada Novaka. Gre še za eno dogodivščino mehanika Pištija Gajaša iz romana Petelinji zajtrk, po katerem je Marko Naberšnik posnel tudi film z enakim naslovom.
Igralec se nikoli ne „upokoji“'
Misli, da igralec nikoli ne neha igrati. Za igralca, ki se upokoji, bi bilo treba poskrbeti, ne pa, da si išče delo. Gre za imanentno igralčevo potrebo. Zanimivo, kako tudi kak direktor gledališča naučeno ponavlja, kako igralec potrebuje publiko, 'interakcijo', kot pametno ugotavlja. Igralčeva bivša matična hiša bi morala poskrbeti, če je igralec še pri moči in volji, da mu omogoči delo, še posebej, če za tem stojijo obljube. Tako je v vseh kulturnih sredinah po svetu. Tam se ve, da to ni samaritanstvo, ampak logična odločitev, ki jo določa potreba po kadrih različnih starosti.
„Igralski poklic se težko primerja z drugimi. Pametni dramatiki in scenaristi ne pišejo samo za letnike 20, 30, 40, temveč tudi za veliko starejše. Če samo pogledate ameriški film, boste videli, da so dobri igralci, ki so stari 80 let in več, polno zasedeni. Anthony Hopkins je pri 83 letih letos celo dobil oskarja za glavno moško vlogo. Pri nas pa si odpisan, ko si star 63 let, ker si nek bebo na državnem nivoju misli, da so vsi poklici enaki. Gledališkemu birokratu pa pride to prav in te odpiše, ker si povedal na glas, kaj ti v gledališču ni všeč. Gledališče je treba voditi izključno, ampak res izključno z imperativom strokovnosti, brez kakršnih koli privatnih namenov, interesov. Igralci smo v službi občinstva. Če hočeš v gledališču nekaj narediti, postaviti svojega moža, te ne sme biti ničesar strah. Tudi svoje mnenje moraš jasno povedati. Če pa kaj napišeš, se moraš podpisati s svojim imenom in priimkom. V gledališču pa je žal dosti pizdekov,“ je jasen igralec Vlado Novak, ko razmišlja o poslanstvu igralca tudi po upokojitvi.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
