ČG

Govori o hitro spreminjajočem se svetu in se hkrati dotika temeljnih vprašanj in tem sodobnega človeka.

Simon Šerbinek je v predstavo, ki je nastala v režiji Matjaža Latina, vključil tudi osebno izkušnjo, preko katere vabi k razmisleku, kaj nas določa in kaj je v bistvu življenje. Krhkost v predstavi sam pokaže z amputacijo, saj je od kolen navzdol brez nog, ker jih je izgubil v nesreči z vlakom. S tem na nek način pokaže, kako se lahko življenje mladega človeka v trenutku preseka. Kljub temu pa je življenje lepo, takšno si moramo narediti, četudi je stanje trenutno takšno, kot je.

„Vprašanja, ki si jih je francoski filozof zastavljal že ob nastanku teksta, so še vedno zelo aktualna. Ko sem leta 2012 lektoriral to knjigo (esej), prevedla ga je moja profesorica francoščine Danica Geršak, ki je bila v srednji šoli tudi moja mentorica za francosko gledališče, sem se v ta tekst zelo vživel. Veliko mi je pomenil. V koronskem času, ko smo bili zaprti, ko smo na Ptuju ustvarjali predstavo Lunapark Kuga, sva se z dobrim prijateljem Matjažem Latinom pogovarjala o tem, da bi bila zame primerna monodrama o sodobnem življenju, o mojih težavah, o tem, kar muči vsakdanjega človeka, o temeljnih vprašanjih življenja, njegovega smisla. Matjaž je predlagal, da bi mogoče delala Krhkost, saj naj bi bila kot moj prvi korak v svet monodrame igralskega sveta tudi najbolj primerna. Leta 2012 je Carrière obiskal Maribor, njegova osebnost, karizma sta me prevzeli. Dobili smo osebno privoljenje, da lahko na podlagi njegovega teksta naredimo predstavo, priredbo, obenem pa nam je zaželel veliko uspeha. Umrl je 8. februarja 2021, nekaj dni potem, ko sva z Matjažem Latinom začela s prvimi vajami za Krhkost. Z velikim spoštovanjem sem mu posvetil predstavo, kar tudi povem na njenem začetku,“ Simon Šerbinek pojasni nastanek monodrame Krhkost.

ČG

Najtežje so preproste stvari

„Sam sem bil v nekem trenutku poln življenja, energije, zdelo se mi je, da se mi ne more nič zgoditi. Vse stvari so mi uspevale, nisem poznal pravega poraza. Prišlo pa je obdobje, ko sem začel spoznavati to minljivost in tudi to svojo ranljivost, svojo nepopolnost, pred katero sem si zatiskal oči. Ne morem natančno določiti, opisati, to skušam opisati tudi v svojem avtobiografskem romanu Življenje v podzavesti: Borec – dnevnik nekega strahopetca, kaj je bilo tisto, kar je sprožilo, da je prišlo do tega mojega poskusa samomora. To je tudi moja krhkost, ki jo v predstavi pokažem, da sem postal obojestranski podkolenski amputiranec. Posredujem sporočilo, da je smisel življenja večji od naše krhkosti. Naša šibkost, končnost, je v bistvu večja od tega, da bi kar dvignili roke nad življenjem. Življenju moramo zaploskati, ne glede na vse, kar prinaša. Treba se je boriti. To tudi povem v predstavi. Preproste, enostavne stvari so v življenju najtežje. To me je naučilo življenje,“ je krhkost Simona Šerbinka.

Že v srednji šoli se je Simon Šerbinek zaljubil v odrske deske. Tudi ko se je poškodoval, ko je postal podkolenski amputiranec in imel končan študij dramske igre na AGRFT, si je želel ostati v gledališču. Postal je lektor, končal pa je tudi študij na Filozofski fakulteti v Mariboru, tako da je profesor slovenskega jezika. V zaodrju pa je tudi šepetalec. Preizkusil se je v košarki na vozičkih, igral v reprezentanci, še danes se rekreativno ukvarja s košarko. Veliko je deloval humanitarno.

„Delam tisto, kar me veseli“

S svojim življenjem je zadovoljen, ponosen je na družino, na ženo in tri otroke ter na delo, ki ga veseli. Sam najbolje ve, kdaj je neka predstava zadovoljiva, kdaj mogoče ni, kdaj je korektna, zanimiva in kdaj je tisti presežek. Pri Krhkosti in pri Kriplu, s katerim skuša rušiti tabuje o invalidnosti, mu je uspelo doseči presežek, ocenjuje. Na vsaki predstavi se to ne vidi, tudi medijsko to morda ni tako zanimivo za vse gledalce, ker se vsi ne morejo identificirati z invalidom. Morda pa se lahko identificirajo z idejo o smislu življenja, o volji do življenja. Sam se ne slepi, da se mu v življenju ne more še marsikaj zalomiti. Zmeraj smo na preizkušnji. Zato se skuša toliko bolj veseliti vseh teh malih stvari, ki jih prinaša življenje.

„Izkušnja bližine smrti ti da neko zavedanje minljivosti, kako hitro se lahko vse spremeni. V nekem trenutku si tukaj, v naslednjem te več ni ali pa si poškodovan ali pa se enostavno zgodi nekaj, kar te pretrese, pretrese celo družino. Tu smo krhki. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Ne želim pa si delati scenarijev o tem,“ še pravi Šerbinek, ki danes veliko bolj kot v mladosti zna ceniti življenje.