ČG

»Tokratna razstava je posvečena vinu, ki je kulturno močno zvezano z zemljo in človekom na obmejnem območju. Tako na slovenski kot na hrvaški strani meje pridelujemo in konzumiramo zelo podobna vina, kar je v prvi vrsti zagotovo rezultat skupnega zgodovinskega izročila, tudi sodobnih trendov.Izbor virov za razstavo ni bil enostaven, saj v ptujskem arhivu hranimo bogato vinogradniško zapuščino. Zavedanje o bogati vinogradniški preteklosti si delimo tudi s Ptujsko kletjo, kjer varno že leta hranijo vinski arhiv in najstarejše slovensko vino Zlata trta, pridelano iz haloškega grozdja, ki nosi letnico 1917. Z razstavo ponujamo vpogled v izredno bogato pisno kulturno dediščino, kjer se skriva nešteto zanimivih podatkov, kjer je klic k spoznavanju virov,« je na odprtju razstave povedala direktorica ZA Ptuj Katja Zupanič.

Vino iz Turškega Vrha priljubljeno med hrvaškimi gostinci

Razstava Vino na meji je razdeljena na šest poglavij. V poglavju Iz zemlje gre v trto je na ogled staro arhivsko gradivo.

V poglavju Iz trte gre v grozdje je dokumentirano delo v vinogradu, predstavljena sta tudi zaščita vinograda in uničenje velikega dela štajerskih vinogradov okrog leta 1880 zaradi filoksere.

Tretje poglavje Iz grozdja gre v sode ponuja vpogled v fazo predelave grozdja v vino. Četrto so poimenovali Iz soda gre v flaše; v okviru tega poglavja je predstavljen tudi vinski arhiv Ptujske kleti.

Peto poglavje Iz flaše gre v glažke je usmerjeno na konzumacijo vina, v okviru katerega je še zlasti zanimiv podatek o tem, da so mnogi hrvaški gostinci v preteklosti nabavljali vino iz Turškega Vrha, kar je seveda povzročalo ljubosumje pri hrvaških vinogradnikih in vinarjih. Varaždinski časopis Naše pravice je leta 1907 pisal o tem, da so vina iz Turškega Vrha za ljutomerskimi najboljša na Štajerskem.

Posledice pitja vina predstavlja šesto poglavje Iz glažkov gre v glave. Te je mogoče videti tudi na številnih razglednicah mest, tudi slogan, da kdor ne ljubi vina, žene, pesmi, ostaja budalo za celo življenje.