Ob 109. obletnici rojstva Borisa Pahorja: Velika hvala in spomin.
Bil je maj, leta 2012, pomlad je bila v svojem razmahu in občina Hajdina je bila sredi priprav na praznovanje dneva državnosti in postavitvi doprsnega kipa našemu rojaku Francu Jezi. Mrzlično smo iskali slavnostnega govornika, ki bi lahko avtentično prikazal lik in delo našega rojaka in ki bi bil hkrati pripravljen skočiti v tako velike čevlje. Usoda je hotela, da nam je uspelo pridobiti telefonsko številko pisatelja Borisa Pahorja, s katerim je Franc Jeza večji del svojega življenja v Trstu tudi prijateljeval in sodeloval. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem poklical na to številko in nemiren pričakoval odziv na drugi strani.
Oglasil se je umirjen, prijeten glas. Predstavil sem se in ga seznanil z našimi željami. Vljudno sem ga naprosil, da sprejme to nalogo in nas počasti s svojo prisotnostjo. Profesor Pahor, kot sem ga nazival ves čas najinega poznanstva, je z veseljem privolil, da sodeluje. Slavnostni govor ob tej priložnosti je profesor Pahor izvedel brez pisane besede, kar tako iz glave in je trajal skoraj 45 minut, pri 98 letih starosti …
Požel je gromozansko navdušenje med domačini in tudi mediji, ki so poročali o tem dogodku. To je bil dan, ko se je začelo najino poznanstvo, ki se je nadaljevalo v naslednjih letih, ko sva premlevala slovensko zgodovino in stanje narodovega duha in njegovo prihodnost. Imel sem neznansko srečo, da sem se lahko družil z njim. Kar nekajkrat sva se srečala v vseh teh letih. Spomnim se, da sem mu priredil presenečenje ob 99. rojstnem dnevu. Poklical sem ga teden dni pred dogodkom in mu povedal, da sem naslednji teden čisto slučajno v Trstu in ga vabim na kavo. Dogovorila sva se, da ga poberem na njegovem domu in na njegovo željo greva na kosilo na slovensko stran. Tako sva tudi storila. A to še zdaleč ni bilo vse. Ko sva sedla za mizo, se »razkomotila«, je v sobo prikorakala celotna zasedba slovenskega okteta pod vodstvom Jožeta Vidica. Skupaj smo preživeli čudovit popoldan. Boris Pahor je bil velik ljubitelj slovenske pesmi in redkokdaj sem ga videl tako navdušenega kot tisti popoldan s Slovenskim oktetom. Slavljenec je bil tako navdušen, da je na svojo željo napisal priložnostni memorandum in sporočilo slovenskemu narodu.
Prav tako je z velikim spoštovanjem govoril o našem mestu Ptuj. Ob različnih priložnostih ga je z velikim veseljem obiskal, pravzaprav se je odzval vedno, ko sem ga povabil. Pa naj bo to kot samostojen večer ali kot slavnostni gost kakšne druge prireditve. Moram reči, da sem pogosto, kot zunanji opazovalec Borisovega karakterja, s spoštovanjem in velikim navdušenjem sprejemal to neomajno energijo, ki jo je izžareval, ko je govoril kot javna osebnost ali pa tudi, če je šlo samo za kavarniško debato med nama. Pogosto sem se spraševal, od kot jo črpa in odgovor je bil vedno samo eden: ljubezen do slovenske besede in naroda kot takšnega. Na vsak način je z vsako svojo potezo želel prebuditi in nadgraditi ta svoj tako ljubljeni slovenski rod. Pravzaprav se ne spomnim, da bi midva med najinim druženjem (in ni jih bilo malo) govorila o čem drugem kot o Slovencih v vseh oblikah, naj bo to politični, kulturni ali zgodovinski vidik. Profesor Pahor ni izbiral besed pohvale in prav tako ne besed graje, če je ocenil, da si določena oseba ali skupina ljudi to zasluži pri svojem delu za slovenstvo. Pri tem mu je bilo prav vseeno, ali govori pred polno dvorano, kamero ali za kavarniško mizo. Seveda tega ni počel nikoli na pamet, ampak z argumenti in velikim spoštovanjem do človeškega življenja, ki prinaša in odnaša, kot je povedal, ampak na nas je, da si z izkušnjami ustvarimo mnenje in potem »neodvisnost«, da ga lahko ne glede na posledice povemo. Boris Pahor ni bil samo velik pisatelj, mislec, narodoljub, bil je MODREC slovenskega naroda, ki se ne rodi vsak dan. Njegova življenjska pot pa je jasno sporočilo vsem nam, kaj je naša dolžnost, če želimo ohraniti našo lepo podalpsko deželico. Nekje sem prebral modrost, da je en razgovor z modrecem več kot prebrati nekaj knjig … Danes bi Boris Pahor napolnil 109 let.
Spoštovani profesor Boris Pahor, naj bo to najino in ptujsko slovo in neizmerni HVALA.
Franc Mlakar
