Marija Hernja Masten: Arhivistika je poslanstvo, ki se nikoli ne konča
V Mestni hiši v Ljubljani so v petek podelili Aškerčevo nagrado in priznanja za obdobje 2019–2020, ki jih Arhivsko društvo Slovenije namenja dosežkom na področju arhivistike in popularizacije arhivske dejavnosti. Aškerčevo nagrado za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja slovenske arhivske dediščine ter njene popularizacije je prejela Ptujčanka Marija Hernja Masten, ki je 40 let delala v Zgodovinskem arhivu Ptuj, kjer se je kot arhivistka od leta 1971 do 2011 posvetila urejanju, sprejemanju in vsem drugim postopkom, ki se nanašajo na arhivsko gradivo, kot pomembnemu dejavniku za prepoznavnost naše preteklosti.
Na to, da ji je cela arhivska stroka pritrdila, da je to, kar je delala in počela, delala dobro, v duhu tistega, za kar je bila nagrajena, za varovanje arhivske kulturne dediščine, ki je neprecenljiva, je Marija Hernja Masten zelo ponosna. „Ko si enkrat po duši arhivar, to tudi ostaneš,“ poudarja.
Ko je začela delati kot arhivistka, so ljudje delo arhivarjev pogosto zamenjevali z muzejskim delom. Na Ptuju pa še toliko bolj, ker sta imeli obe ustanovi tudi sedež na istem naslovu, v dominikanskem samostanu. Ljudje preprosto niso ločili, kaj je arhiv in kaj je muzej. Podobno je bilo tudi pri medijih, ki v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja delu arhivov niso posvečali skoraj nobene pozornosti. Z znanjem in zavzetostjo za stroko, z izvedbo nekaterih aktivnosti, kot so obiski šol, ponujanje programov, organizacija razstav, pisanje, pogovori v javnosti, se je po njeni zaslugi počasi tudi v širši javnosti začelo spreminjati zavedanje o pomenu dela arhivov za družbo in njen razvoj sploh, kot tudi posameznika. Tako je sodelovala tudi v projektnih skupinah, ki so urejale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje.
Arhivi – pomembno stičišče preteklosti in sedanjosti
Preberite več v Štajerskem Tedniku
