ČG

Skoraj tri četrt leta je porabila, da je podatke izpisovala iz več zvezkov. Najprej rojstne knjige, nato podatke o umrlih, vse pa je bilo treba povezati, kdo kam spada. Včasih je enega človeka iskala cel dan. Za nekatere družine ima popisanih enajst generacij. Ni se bilo enostavno znajti v teh zapisih v gotici. Sploh pa napisati tako obsežno znanstveno monografijo, za katero je bilo treba pregledati izjemno veliko dokumentov, virov, gore materiala dobesedno, tudi stare redovalnice je pregledala, da je lahko vse povezala v celoto. Povsod, kamor se je obrnila, ker je potrebovala te ali one dokumente, so jo prijazno sprejeli in omogočili vpoglede. Ob neki priložnosti so ji pripeljali cele vozičke zapuščinskih spisov.

Zgodba o Dravcih je po besedah avtorice sestavljena iz številnih drobcev, iz stotine, tisoče listin, časopisnih člankov. Tudi ni bilo družine, ki ne bi imela takšnega ali drugačnega problema. Problem, s katerim se je tudi sama srečala, so bile tudi napake v matičnih knjigah. Ali niso vedeli, koliko je bila oseba stara ob smrti, ali župnik družine ni vprašal o tem in je starost zapisal po svoji oceni. Po zapisih v matičnih knjigah umrlih so vsi vpisani na okroglo, stari 50, 60, 70 let. Veliko je bilo zato sklepanja, kaj bi bilo mogoče.

Najtežje poglavje v monografiji pa je demografska analiza. Ljudi je štela po hišah, glede na presečne letnice 1750, 1775, 1800, 1825 itd., kdo je takrat živel v njih. Najbolj je presenetljiv graf o smrtnosti: v vasi dvajsetih hiš je v enem letu umrlo pet ali šest otrok. Najbolj kritično v življenju otrok je bilo prvo leto, ker niso bili cepljeni. Starejši so v glavnem umirali okrog šestdesetega leta. Po osamosvojitvi je starost Dravčanov ob smrti nadpovprečna, 85 ali 90 let. Po drugi svetovni vojni tudi niso več umirali otroci. Zanimivo je tudi, da so imeli Dravčani še leta 1945 in 1946 hlapce in dekle pri večjih kmetih. Kmetije niso bile ozko usmerjene, da bi imele samo vinograd, kar jim je tudi omogočalo boljše preživetje v primeru, da je izpadel pridelek v vinogradu, saj so imeli svinje, pašnike, travnike, žito, krompir. Že v 16. stoletju pa so se tudi ukvarjali z vinsko trgovino.

„Nič ne vemo, če pridejo Nemci, partizani, komunisti ali kdo drug ...“

Tudi sama lokacija vasi se je izkazala za prednost, saj jim oblast, ker so bili odmaknjeni od ostalih krajev v bližini, ni dihala za ovratnik. Zapoved pa je bila, da se vsem reče, „da nič ne vemo“, če pridejo Nemci ali partizani, komunisti ali kdo drug. Tako tudi nikoli niso klali ponoči, imeli zagrnjenih zaves za žegen ali božič. Davki in vojaščina pa jih niso obšli, vsaka druga hiša je dala vojaka. Veliko je bilo tudi starostnih razlik med zakoncema, veliko je bilo vdovcev, ki so se znova poročili, zato je tudi kateri od Dravčanov imel 20 otrok. Najmlajša nevesta je bila stara 13 let, ko so jo poročili v Markovce z enim mlinarjem. Marsikateri podatek, do katerega se je pri raziskovanju dokopala Janja Hojnik, je presenetil celo same družine, saj jih niso poznali.

Vsako življenje je dragoceno, vsaka zgodba je pomembna, vredna, da se jo zapiše. To je bilo tudi vodilo Hojnikove pri opisovanju družin iz Dravcev.

Več v Štajerskem tedniku