David Sipoš: „Najpomembneje je, da ustvarjaš zares s srcem“
„Prihajam iz petčlanske družine z desnega brega Drave, sem po navadi odgovoril, ko me je kdo vprašal, od kod prihajam. Najprej so me zanimale zvezde in ogromna drevesa, dinozavri in večne počitnice ob Petih prijateljih. Po OŠ Breg sem obiskoval Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška, kjer sem se prvič tudi bližje srečal s Slomškom. Seveda je takrat ideja o ustvarjanju filmov bila še precej daleč, a proti koncu gimnazije je bila že popolnoma izoblikovana ideja, da nadaljujem življenjsko pot s filmom vštric. Začel sem s študijem na Akademiji, vendar me je film kmalu popeljal na profesionalno pot, ko sem začel s krajšimi filmi pridobivati naročnike. Eden izmed prvih filmov, ki mi je potem odprl še marsikatera vrata, je bil film Čudež,“ se je predstavil režiser David Sipoš, Ptujčan po rodu, ki se je zapisal filmu.
Ptuj mu je še vedno drag. Z družino se vrača, da dedek in babica preživita čas za otrokoma, tako da je vedno lepo, ko lahko izkusita še nekaj drugačne domačnosti z nekaj drugačnimi domačimi živalmi, več narave okoli hiše ter malce spremembe, da so dnevi bolj zanimivi.
Pred kratkim je bil s tem delom Slovenije še bolj povezan, ko je ustvarjal film o svojem praprastricu – pisatelju in duhovniku Francu Ksaverju Mešku. Ta projekt je bil svojevrsten poklon tem krajem in okolici, ki mu bo za vedno ostala v lepem spominu iz otroštva.
Izbrali ste dokumentarni film. Pomenljiv pa je tudi vaš izbor za vsebino. Kaj vas je vodilo pri tem?
„Z dokumentarnim filmom sem si blizu že od samega začetka ustvarjanja. Vedno so me privlačile zgodbe, ki se jih lahko pove samo skozi igrani film, vendar se je do sedaj priložnost večkrat pojavila v dokumentarnih filmih, zato sem igrane dele nekako vrinil v dokumentarni del. S tem je nastala neka posebna forma: igrano-dokumentarni film. Izbira vsebine filmov je pravzaprav zmes mnogih dejavnikov. Ker prihajam iz krščanske družine, mi je ta tematika blizu že od zgodnjega otroštva, vendar je odločitev, da vztrajam pri tej vsebini, vseeno bolj zavestna. Projekti se sicer vrstijo v nekem logičnem zaporedju, saj se z vsakim novim filmom sliši nek glas, da pa 'o tem pa tem pa film še ni bil posnet', vendar je za takšnim vrstnim redom tudi veliko truda in dela. Slomšek me je spremljal vse od gimnazijskih let. Leta 2012 sem z njegovo vsebino že napolnil dvorano v Mariboru z odrsko igro Čujte zvoniti, deset let kasneje pa mi je uspelo zaključiti še film Srečen bo čas.“
Dokumentarno igrani film Srečen bo čas je februarja začel pot po slovenskih kinematografih. Kakšen je odziv? Na Ptuju je bila dvorana nabito polna, mnogi so ostali brez vstopnic na prvem predvajanju.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
