Arhiv Štajerskega Tednika

Ptuj med letoma 1826 in 1835 kaže multikulturno podobo. S svojimi uradi je kot širši regionalni center predstavljal stičišče trgovskih možnosti na eni strani, za uradništvo pa je bil odskočna deska in priporočilo za kariero v večjih mestih monarhije, npr. v Gradcu, na Dunaju. Mesto je imelo čisto posebne magistratne uslužbence, od župana navzdol, med uslužbenci so bili tudi mestni svetniki. Številni so bili tudi pregledniki, na semanje dni so prišli pogledat, ali je roba kurantna, ali je meso v redu, ker hladilnikov še ni bilo. Uradnik, dnevni pisar, je prihajal samo takrat, ko so ga potrebovali. Invalidska uprava z vojaškimi poklici je bila zapisana čisto posebej. V župniji sv. Jurija je leta 1826 živelo 1754 domačinov in 192 tujcev, zakonskih parov je bilo 194. Živeli so v 202 hišah. Vseh priimkov in imen je v zapisniku duš 6030. Okrog tisoč jih je avtorica poslovenila, tako da Ptuj v tem obdobju ni bil čisto nemško mesto, kot to pogosto slišimo.

Kako so že pred 200 leti znali opehariti »davčno upravo«

Koliko ljudi je stanovalo v enem stanovanju? V dveh sobicah je z mamo bivalo pet otrok in dva rejenca, ki sta bila pri njej na hrani. Stranišče (na štrbunk) je bilo na koncu hodnika. Lastnik hiše je v zapisniku duš vedno vpisan s poklicem, še posebej če je bila na hiši realna pravica neke obrti. V enakem zaporedju pa so vedno zapisani žena, otroci, stari starši, pastorki, rejenci, otroci na hrani in drugi sorodniki, delavci, hlapci in dekle. Če je bila pri hiši obrt, je bilo vpisano tudi zaposleno osebje.

»21 gostiln smo imeli, pa samo dva natakarja sta napisana. Za kaj je šlo že takrat? Za davčno utajo, niso jih prijavili. Že takrat so se znašli; da bi ena natakarica in en natakar delala pri 21 gostilnah, je nemogoče. Pomeni, da so jih zapisali z drugimi poklici