Zadnje slovo Slavka Cerjaka na dan gledališča
Gotovo je zgolj naključje, ali pa tudi ne, da je bilo zadnje slovo od dramskega in filmskega igralca - posavskega rojaka - Slavka Cerjaka, ki je po hudi bolezni v 53. letu umrl v soboto v Ljubljani, na svetovni dan gledališča. Slavko mu je bil namreč predan z dušo in telesom, kot radi rečemo. Na ljubljanskih Žalah se je od njega prišlo poslovit veliko ljudi - stanovskih kolegov in domačinov iz Posavja, ki so ga poznali, se tako ali drugače z njim srečevali in ga imeli radi. V poslovilnih besedah je bilo slišati, kako velik igralec je bil, kako velik človek je bil, kako zahteven do sebe in razumevajoč do drugih.
Kako se ga bodo spominjali sošolci in prijatelji, mnogi so ga poznali le po vzdevku »Pero«, je zapisal dr. Milan Jazbec.
S Perotom sva bila soseda, sošolca in prijatelja. To so redke kombinacije, ki še bolj redko zdržijo na daljši rok. Ampak ko enkrat zdržijo, jih nobena sila ne izniči.
Kmalu po začetku osnovne šole, prva je bila v Artičah, so se preselili na Videm. Spomnim se ga, ko je med našo in Kosovo domačijo zavil domov, na Zgornji Obrež. Včasih je tekel mimo, včasih je bil v družbi, dostikrat tudi sam. Iskriv in morda globoko v sebi malo zasanjan fant. Po tistem odhodu v zgodnjem otroštvu sva se zares srečala šele v brežiški gimnaziji, sošolca. Njegov glas je bil takrat že umetniški, obetaven, globok in poln. Mislim, da je bila ravno želja po razdajanju glasu tista, ki ga je zanesla na brežiški radio, pred mikrofon, urejat in vodit mladinske oddaje. Takrat, jaz sem se mu pridružil malo kasneje, sva se dokončno zbližala in postala prijatelja. Tudi ko sva tekmovala v teku na 1000 m - zelo dober atlet je bil. Nesebično je spodbudil moje tekaške ambicije, jaz pa sem se mu oddolžil pri šolski nalogi iz angleščine. Desetletja pozneje naju je na svojevrsten način dodatno zbližala in povezala diplomacija - njegova tašča je bila prva slovenska veleposlanica.
Igralsko poslanstvo so mu sojenice sila pretanjeno dahnile v zibelko. Prijelo se je, kot se le malokje. Z gorečim navdušenjem mi je pripovedoval, kako vznemirljivo je bilo na sprejemnih izpitih na igralski akademiji. Sir Laurence Olivier, vrhunski igralec, je nekoč dejal, da je najboljši takrat, ko ni več meje med igranjem in življenjem in ko ne ve, kje se giblje. Ravno zaradi tega je bil Pero pravi profesionalec: nadarjen garač, ki se je razdajal in je bil velik. Stremel je k perfekcionizmu in se zato povzpel v sam vrh slovenskega ustvarjanja. Za njim ostaja serija izpiljenih gledaliških vlog, filmski nastopi in televizijska pojavljanja, literarna branja... Za njim ostaja na daleč in iz mladosti prepoznaven glas, od nekdaj malo raskav, za njim ostaja pronicljiv, včasih tudi malo ironičen humor.
Velik je bil - pa ne samo kot gledališčnik - ker je to svojo vrhunskost hotel, znal in tudi uspel prinesti domov, tja, od koder je izšel, da bi še na našem podeželju pognala korenine. Zakopal se je med scenarije in rekvizite, spremenil hišo v atelje in ga napolnil z besedami, s svojim donečim glasom, z izvirnim zanosom. Morda pa je to še najpomembnejše od vsega. Posavsko mladino je začel zastrupljati z gledališčem, kje drugje, kot na svoji domačiji - kjer hiša mojega stoji očeta - in kako dobro je šlo in kazalo. Predobro?
Zadnjič sva se videla predlansko jesen v Kostanjevici, ko smo s prijateljem in sošolcem Francijem uprizorili prijeten večer, poln spominov, šegavosti in brezskrbnega koketiranja s politiko, do katere je imel vedno - upravičeno - kritičen odnos. Pred predstavo sva debelo uro sedela in se pogovarjala in vse življenje se je strnilo v en sam kalejdoskop. Podarjen čas za zrelo premišljevanje o smislu, dobroti in sreči. In potem spoznaš in veš, da prijateljstvo seže čez čas in prostor. Premosti in nadomesti vse razpoke, obrusi misel in okrepi smisel. Osnovne poteze, misli, poze ostanejo iste, le poglobijo se in dozorijo; požlahtnijo. Morda kakšna postane tudi trpka.
In ko človek odide, ostane za njim veliko. Perotova zapuščina je taka, velika in razkošna, a čez njo se pne huda bolečina. In ko bo ta bol jenjala do te mere, da bomo lahko videli čez njo in z njo tudi živeli, bomo šele uvideli, v kaj je zrasel in kam se je vzpel eden izmed nas. Tisti, ki je imel čarni glas, tisti, ki je bil hudomušen, a rahločuten in obetaven, naš Slavko.
Perota smo pokopali včeraj, na svetovni dan gledališča, na ljubljanskih Žalah. Odšel je tja, kamor bomo odšli vsi, in počakal nas bo, kakor bomo tudi mi počakali naše zanamce.
Milan Jazbec, 28. marec 2008
